Utrinki – Društvo upokojencev Žiri

Pohod na DOBRČO (1.634m), 16.6.202

Foto Tanja Mlinar, Marko Kavčič

Izlet z ladjico iz Poreča do Limskega kanala, 12.6.2026

V petek smo se zbudili v dokaj hladno jutro. Čakal pa nas je zanimiv enodnevni izlet z barko ob istrski obali, od Poreča, do Rovinja, Limskega kanala in Vrsarja. Z udobnim avtobusom smo se odpravili iz Žirov, proti Logatcu, kjer se nam je pridružil še vodič Mirko. S krajšim postankom za kavo in toaleto smo kar hitro prispeli do Poreča. Tam pa nas je že čakala barka Viktorija, da se vkrcamo. Plovba je potekala mirno, le tiste na sprednjem delu barke je kar prepihalo in so vsa oblačila, ki smo jih imeli s sabo prišla prav.

Pripluli smo do Rovinja, bisera istrske obale. Tam smo se izkrcali in odšli v stari del mesta. Vodič nas je peljal skozi ozke ulice, polno restavracij, butikov in majhnih trgovin do cerkve sv. Euphemia, ki stoji nad starim mestnim jedrom. Razložil nam je tudi o legendi sv. Euphemie in ogledali smo si njen sarkofag znotraj cerkve. Ker cerkev stoji na manjšem gričku, je bilo od tam videti lep pogled na morje.

Po ogledu smo imeli čas še za eno kavo, nakupovanje spominkov, nato pa je že prišel čas za ponovno vkrcanje na barko. Na barki so nam postregli tudi okusno kosilo in pijačo, ki je potekalo ob dobri družbi in prijetnem klepetu. Prav hitro smo pripluli do limskega kanala, ki je dolg okoli 11 kilometrov in širok približno 600 metrov. Prav v tem fjordu so posneli film leta 1958 z naslovom Viking in glavnim igralcem Kirkom Dauglasom. Vzdolž kanala se nahaja veliko jam, najbolj znana pa je Romualdova jama, katere vhod smo lahko tudi videli.

Tu smo se z barko obrnili in odpluli proti Vrsarju. Nekaj se nas je odpravilo na ogled mesta do cerkve sv. Martina, vmes pa smo se še ustavili pri znanem kipu Giacamo Casanova. Drugi so si privoščili hladno pijačo in sladoled, najpogumnejši pa so se osvežili v morju. Ker pa čas prehitro teče, smo se morali ponovno vkrcati na barko in odpluti nazaj do Poreča. Na avtobusni postaji smo počakali avtobus, ki nas je odpeljal nazaj proti domu.

Takšni dnevi nas znova spominjajo, kako dragocena so druženja, nova doživetja in trenutki, ki jih preživimo skupaj. Domov smo se vrnili polni lepih vtisov in z željo po novih skupnih izletih.

Posebna zahvala gre organizatorki Adi, šoferju Janiju in vodiču Mirku.

Tekst Cilka Sovinc, foto Ada Uršič, Irma Dolenec

Pohod na NANOS (1.240m), 26.5.2026

Saj je vendar nižji od Blegoša! A s primorske avtoceste ali od kod drugod zgleda mogočen, posebno njegov končni južni del s Plešo (1262 m). In ko se peljemo na morje ali se od tam vračamo, ga zagledamo že od daleč …

Pogorje Nanosa s Hrušico je dolgo 12 km, najvišji je Suhi vrh s 1313 m.

Nanos je planota. Je ločnica med celinsko Slovenijo in Primorjem. Da je planota, se najlepše vidi z nasprotnega Trnovskega gozda, ko smo na isti višini z njo. Med njima leži Vipavska dolina in od tam se lahko pride do koče tudi z motornimi vozili ali celo s kolesom.

Vendar se je povzpeti na Nanos najlepše peš, iz Razdrtega. Navzgor po nekoliko krajši strmi poti, navzdol po daljši mimo kamnite cerkvice sv, Hieronima. In občudovati različno gorsko in travniško cvetje. Trenutno je bilo največ modro vijoličnih irisov.

Najprej po senčnatem gozdu, nato po strmi, a dobro zavarovani stezi, s katere je prekrasen razgled in ki se izteče tik pod oddajnikom ali pa nas nekoliko naokrog popelje do planinske koče pod njim. Pod kočo je obširen travnik, mnogo klopi v senci in celo ležalniki.

Vojkova koča je bila zgrajena leta 1949, poimenovana je po primorskem narodnem heroju Janku Premrlu – Vojku, doma iz Podnanosa, ki ima blizu koče svoje obeležje.

Koča je letos temeljito obnovljena, odprta je v drugi polovici tedna in še vedno slovi po enolončnicah in štrukljih in številnih obiskovalcih. Mi smo si tokrat postregli iz svojih nahrbtnikov, a smo vedeli, da nas malica čaka v Hruševju.

Vračali smo se po daljši poti in med potjo občudovali prekrasen razgled na Vipavsko dolino, Trnovski gozd … vse do morja.

Romarska cerkvica sv. Hieronima iz začetka 17. stol, nad katero smo zavili navzdol poroti Razdrtemu, je služila tudi kot svetilnik na olje mornarjem na morju. Dolgo je samevala brez strehe, zdaj pa je od leta 1990 spet urejena in priljubljeno shajališče.

Pot navzdol poteka večinoma po gozdu. Nezahtevna za mlajše noge, za naše pa je bilo treba kar precej previdnosti … A vrnili smo se srečno. Ni nam bilo vroče, še najbolj je žgalo ob vrnitvi v Žireh.

Hvala za odlično vodenje Marjanu in Ivanki Oblak.

Tekst Helena Žakelj, foto Tanja Mlinar, Marko Kavčič

Pohod OTLIŠKO OKNO, SINJI VRH (1002 m), 16.4.2026

Na lepo, rahlo vetrovno jutro, smo se podali na primorski pohod z lepimi razgledi na Vipavsko dolino, z vrha tudi na Trnovsko planoto, Čaven.

Izvir reke Hubelj (250m), naša izhodiščna točka, tokrat s skromno količino vode, nas je pospremil na čudovito gozdno stezo proti Otliškemu oknu.

Po premaganem glavnem vzponu sledi zaslužen kratek počitek ob kapelici. Na planoti poteka tudi učna pot, zanimiva je spiralna kamnita instalacija Kamniti polž in piramida.

Otliško okno (800 m), skalna odprtina visoka 12 m in v najširšem delu široka 7 m, nudi lep pogled na vas Lokavec. Legenda pravi, da je okno v skali nastalo, ko si je hudič oprtal pretežko breme in padel, pri tem pa je z rogom zaril v skalo in tako izvrtal luknjo.

Po ogledu Otliškega okna sledimo dobro označeni pohodni Poti po robu v smeri Sinjega vrha (1002 m).

Spremljalo nas je čudovito gorsko cvetje, lepi razgledi na Vipavsko dolino, Kras, vse do morja.

Sledil je le še kratek spust do vasi Kovk, kjer nas je čakal prevoz do zasluženega kosila in prijetnega druženja v gostilni Turk.

Tekst Marko Kavčič, foto Tanja Mlinar, Marko Kavčič

Izlet REZIJA, PUŠJA VAS, ČEDAD, 9.4.2026

Prišla je pomlad, čas sončnih dni, lepih izletov in doživetij. Sončen spomladanski četrtek je bil kot nalašč za obisk Rezije, Pušje vasi in Čedada. Do rezijanske doline (po italijansko Val Resia) smo se pripeljali iz Trbiža po stari cesti do Žabnice, Kluž in se zapeljali v dolino Rezije. Cesta se je spustila najprej v temno zelen gozd in nato v z drobnimi hiškami posejano rezijansko dolino, skozi katero teče Bila z zelo čisto, svetlo modro vodo. Kljub temu, da gre za alpsko dolino, nas je narava v dolini spominjala na Primorsko.

Res je pravi čudež, da se je tod sploh še ohranila slovenska beseda. V tako rekoč pozabljeni dolini, v kateri so od nekdaj živeli slovensko čuteči ljudje, si na veliko pripovedovali pravljice, peli, godli in plesali – vse pa nekoliko po svoje. Da, tam je od nekdaj živela slovenska manjšina, ki se ponaša s svojim jezikom in celo svojim pravopisom ter slovnico. V ustnem izročilu so do danes ohranili rezijansko govorico, ki se v dialektu razlikuje od vasi do vasi.

Marsikaj od tega smo občutiti v kulturnem domu na Ravanci, imenovani »Ta rozajanska kulturska hiša«, ko nam je G.Sandro Quaglia predstavil življenje v Reziji nekoč in danes. Sandro in njegovo nalezljivo navdušenje sta nas spremljala tudi skozi poznavanje rezijanskih izrazov. Rezijanščina ima dvojino, enake sklone kot knjižna slovenščina, besede imajo enake ali podobne korene, včasih manjkata prva in druga črka, ni črk g in h. Je pa rezijanščino nekoliko težko brati, saj je polna preglasov in črk, ki jih v slovenski abecedi ni. Nima tako bogatega besednega zaklada kot nekatera druga narečja, saj ni imela veliko stikov z matico. Imajo besedo za nogo, ne pa tudi za koleno. Vse, kar teče, je voda – izrazov, kot sta potok ali reka, pač ni. Česen, ki ima tudi ima nogo (strok), je v Reziji velika posebnost. Česen prodajajo turistom po 25 evrov za kilogram, pa ga še primanjkuje. Nekaj rezijanskih izrazov: rumunyt (govoriti), pokrïwä (kopriva), brüsarje (brusači), duji strok (česen), hliw za živïno (hlev), ta gorinje hliw (senik), ïša (hiša), šuštar (čevljar), bila jeträ ( pljuča).

V kulturnem domu nam je Sandro na velikem platnu predstavil Kaninsko pogorje. Ime za Kanin je italijanskega izvora in pomeni pes (cane). Z nekaj domišljije res vidimo glavo, ki je vrh Kanina, viseča ušesa, prednje in zadnje tačke ter privzdignjen rep. S še več domišljije in ostrega pogleda pa v pogorju opaziš ležečo deklico.

S Sandrom smo tudi zapeli in zaplesali. Skupaj so predstavili ples značilen za tiste kraje. Tisti, ki so plesali, so plesali v parih, a se niso dotikali, vsak je plesal samostojno in si ob glasbi ritmično izmenjaval mesta, so pa močno trkali ob tla.

Solbica je zadnja vas v Reziji, edina, ki je potres leta 1976 ni porušil, ker za razliko od drugih krajev v dolini stoji na skali. V tamkajšnji (nekdanji) šoli so uredili nadvse zanimiv muzej brusačev, ki pripoveduje zgodbo ne le o Rezijanih, temveč tudi o ženah in otrocih, ki so včasih šli z očetom na pot.

Nato smo nadaljevali pot do Pušje vasi. Kraj, ki ga je potres leta 1976 popolnoma porušil, a so ga obnovili tako, kakršen je bil pred potresom. Še ogled mestnih vrat in obzidja ter romansko gotske katedrale posvečene apostolu Andreju, sprehod po ozkih uličicah s številnimi trgovinicami in že smo bili na avtobusu na poti naprej.

Potovanje od Pušje vasi pa do Čedada mimo Humina in Čente je bilo zelo lepo, lepa je njihova pokrajina, lepe so visoke gore, katere jih obkrožajo in lepa je tudi narava, vinogradi. Lep in zanimiv je bil tudi naš izlet. Na avtobusu smo imeli vodiča Venclja in njegove razlage o mestih in krajih, koder smo se vozili, ne bomo kmalu pozabili.

V Čedadu smo se najprej ustavili v starem mestnem jedru, kjer je med največjimi znamenitostmi trg Piazza del Duomo (Trg katedrale). Tu sta mestna hiša s kipom Julija Cezarja in cerkvica Santa Maria. Današnji Čedad, prvotno keltsko naselje, je zaradi svojega strateškega pomena okoli leta 56 pr. n. št. postal rimska vojaška utrdba, ki jo je Julij Cezar kmalu povišal v forum (trg), nato je postalo rimsko mesto.

Seveda smo se sprehodili tudi čez znameniti kamniti Hudičev most, pod katerim teče smaragdna reka Nadiža. Med ozkimi ulicami je skorajda na vsakem koraku opazen kakšen zgodovinski detajl. Velik pečat so v mestu pustili zlasti Langobardi. Postanek smo naredili pri samostanu svete Marije, kjer so še ohranjeni kipi svetnikov, freske iz nekdanjega langobardskega templja. Nadalje smo vstopili v veličastno katedralo Marijinega vnebovzetja – Duomo di Santa Maria Assunta. Zelo nenavaden je glavni oltar – srebrn pravokotni relief, delno tudi pozlačen, dolg dva metra in visok en meter. V središču je podoba Marije z detetom iz konca 12. stoletja. Na trgu Piazza del Duomo stoji tudi Pretorska palača, v kateri je Narodni arheološki muzej Čedada.

V popoldanskih urah smo se vrnili v Slovenijo in se ustavili v restavraciji na poznem kosilu. Dan je kar prehitro minil ob strokovnem vodenju vodnika Venčeslava. Zvečer smo se domov vrnili polni lepih vtisov, saj smo videli košček zemlje, na katerem si davna slovenščina podaja roko s sodobno, in videli kraje na drugi strani Kanina, v katerih preteklost z mnogimi spomeniki diha v sedanjost. Čedad nam bo ostal v spominu, da smo bili nekje, kjer zgodovina diha s prostorom. Hvaležni smo vsem, ki so nam omogočili to nepozabno doživetje.

Tekst: Mihaela Mravlje, foto Marko Kavčič

Pohod DOLINA GLINŠČICE, 31.3.2026

Jutro je bilo mrzlo, a mi smo se odpravljali na jug, blizu morja, zato smo vedeli, da ne bomo zmrzovali. S tremi kombiji, pod vodstvom Marjana in Ivanke Oblak. Po obvezni kavi na Kozini smo nadaljevali pot skozi Krvavi Potok in Pesek, bivša mejna prehoda z Italijo, in parkirali na italijanski strani v vasi Draga.

Od tod smo nadaljevali pot po lepo urejeni trasi bivše železnice Kozina – Draga – Boljunec – Trst, ki je bila živa do leta 1958. Danes je to urejena in zelo obljudena kolesarska in pešpot, od 1996 kot naravni rezervat Val Rosandra. Zato je celotna dolina opremljena z informacijskimi tablami. Na železnico pa spominjajo tuneli in dobro utrjen nasip.

Rečica Glinščica izvira bližini Kozine, v vasi Beka, dolga je 12 km, premaga 410 višine in se blizu Boljunca izliva v morje. Vmes se prelije preko 38-metrskega slapa z imenom Supet. Čeprav je trenutno zgledala kot potok, je v preteklosti poganjala celo vrsto mlinov in ustvarila spoštovanja vreden kanjon, v katerem je lahko poleti peklensko vroče. No, nam je bilo prijetno, čeprav nekoliko vetrovno.

Skale nad Glinščico so resnično vredne spoštovanja. Po njih potekajo tri ferate (strme, z jeklenicami zavarovane poti), ki so precej oblegane.

V vasi z nekaj hišami Botač, na dnu kanjona, nas je počakal naš prijatelj Drago Košuta, povezan z Alpino. Živi v bližnjem Boljuncu in je žirovske upokojence že večkrat popeljal na izlet v svoje kraje.

Nekaj časa smo hodili ob reki na dobro uhojeni in nadelani stezi, nato pa krenili levo v breg in prispeli do romarske cerkvice Marije v Pečeh. Samotna, kamnita, visoko v bregu, dobro obiskana, saj vodijo do nje steze z vseh strani. Ker je bila minula nedelja cvetna, je bila njena zunanjost in notranjost ozaljšana z oljčnimi vejami.

Pot smo nadaljevali navzdol in naprej skozi gozd. Ob poti so še vedno vidni ostanki rimskega vodovoda, ki je oskrboval Trst z vodo.

Kmalu smo prispeli v naselje Zgornji Konec in srečavali kar nekaj pohodnikov, tudi šolske mladine na ekskurziji, in prispeli v Boljunec (Boljunc v jeziku domačinov). V tem delu Italije živi kar precej Slovencev.

Po krajšem postanku smo se zagrizli v nasproten breg skozi naselje Boršt spet na traso bivše železnice in se obrnili nazaj proti Dragi. Znamenitost so bili vrtovi v Boljuncu s preprogo marjetic, ob poti pa prostoživeče koze in Vinska jama, na katero opozarja kažipot že veliko prej. – In kako ta jama izgleda?

Do nje je treba skreniti s poti desno in nekaj metrov navzdol, opremljena je z vrati, pred njo klopi, miza z vpisno knjigo, omara s slovenskimi in italijanskimi knjigami. (Prostovoljnih prispevkov ni!) V jami pa belo vino in kozarci. Postrezi si sam. Človek bi mislil, da je jama kar dolga, glede na to, da nekaterih naših pohodnikov dolgo ni bilo iz nje …

Vreme smo imeli lepo, tudi nekaj vetra, a v Žireh je pihalo še bolj …

Tekst Helena Žakelj, foto: Tanja Mlinar, Marko Kavčič

ZBOR ČLANOV 22.3.2026

Foto Tanja Mlinar

Pohod BREZNIŠKE PEČI (888 m), 19.3.2026

Pot, ki sta jo izbrala Jana in Branko Šubic, smo začeli ob jezeru Završnica pod Stolom. Prečili smo most na desnem bregu jezera in se pod hribom usmerili desno proti zahodu ob trenutno malo vodnatem potoku Završnica. Jezero Završnica je umetno, nastalo je za potrebe HE Završnica, zgrajeno pred sto leti, ki danes ne deluje več, vodo pa zdaj uporablja HE Moste, nekoliko nižje. Okrog njega je speljana sprehajalna pot, ni pa namenjeno kopanju.

V začetku je bila naša pot prijetna, ob robu gozda, kmalu pa se usmeri levo v hrib in nazaj proti vzhodu in takrat se začne to, kar je pisalo na vabilu: da »to nikakršen nedeljski sprehod, ki bi ga opravili z rokami v žepu«. In res je bilo tako: roke smo ponekod še kako potrebovali, da smo se varno prebili po ozki stezici med skalami. Roke, noge in glavo (še najmanj palice …). Hodili smo vseskozi po grebenu, med dolino Završnice in vasmi in polji na drugi strani.

Najprej smo se povzpeli na Mali vrh (863 m) in nato še na Gosjak (888 m).

Če odmislimo nekaj kar zahtevnih prehodov, smo bili med potjo poplačani s prekrasnimi razgledi na zasnežena Stol in Begunjščico na eni strani in na drugi strani na vasi Vrbo, Breznico, Doslovče, Smokuč, Rodine ob Poti kulturne dediščine, in naprej proti Blejskemu jezeru z gradom in vasmi okrog njega, na Babji zob, proti Bohinju in proti Julijskim Alpam s Triglavom. Vmes pa polja, gozdički … Res prekrasno! Ko bo vzbrstelo listje na drevju, bo tega razgleda manj.

Na koncu smo se (končno) obrnili desno navzdol proti Smokuču, kjer nas je čakal prevoz.

Dušo smo si privezali v bližnji piceriji. Pogled nazaj proti Brezniškim pečem je krasen, a te nikakor ne dajejo vtisa, da hoja po njihovem grebenu ni enostavna. Bili smo zadovoljni, da smo jih del prehodili in morda se bomo odločili še za nadaljevanje do Begunj …

Tekst: Helena Žakelj, Foto: Tanja Mlinar, Marko Kavčič

Pohod PLANINA nad Vrhniko (733 m), 25.2.2026

Jana in Branko Šubic sta nas na prvi letošnji pohod popeljala s Stare Vrhnike na Planino (733 m).

Tja vodi več poti, izbere pa lahko vsak tisto, ki mu ustreza. Vse so dobro označene in shojene, kar kaže na to, da jo redno uporabljajo rekreativci in drugi pohodniki.

Z lepo urejenega parkirišča ob asfaltni cesti nas kažipoti usmerjajo na različne poti na vrh: v Stari malin in naprej mimo izvira potoka Bele Lintverna, ki bruha vodo v določenih presledkih, čez Storžev grič mimo Županove klopce (špice) ali mimo bukve, čez Kuren, čez Blatni dol, z Zaplane … Mogoče pa se je pripeljati z avtom prav do koče. Poti so predstavljene tudi na informacijski tabli na parkirišču (in na spletu).

Koča na Planini je lepo obnovljena, odprta vse leto vsak dan, razen ob ponedeljkih in torkih. Nad njo se dviga 22-metrski razgledni stolp s prekrasnimi pogledi na vse strani. Smerna plošča na vrhu pojasnjuje, kam.

V koči si je na vsak način treba privoščiti vrhniške štruklje s suhimi slivami in Cankarjevo kavo.

Startali smo na parkirišču v Stari Vrhniki in se usmerili na nekoliko daljšo stezo mimo Županove klopce. Skozi bukov gozd, čez nekaj travnikov, zložno navzgor, približno poldrugo uro.

Nazaj grede smo se vračali po nekoliko položnejši poti mimo bukve spet na izhodišče.

Prijetna pot, za vse starosti. Še lepša je, ko ozelenijo bukve.

Tekst: Helena Žakelj, Foto: Tanja Mlinar

100-letnica ga. TINKE MARKELJ, november 2025

SIMBIOZA – pametni telefon, 17.11.2025

V DU Žiri, v sodelovanju z Zavodom Simbioza Ljubljana, smo 17.11.2025 organizirali delavnico učenja digitalnih veščin starejših na temo uporabe mobilnih pametnih telefonov. Delavnice se je udeležilo 16 naših članic in članov.

Na zelo zanimiv in praktičen način sta nam predavatelja podala osnovna znanja uporabe pametnih telefonov s področij:

Osnovna navigacijska vrstica: pomen posameznih ikon in njihova uporaba.
Prenos podatkov in WiFi: način priklopa in izklopa, način iskanja omrežij in registracija, prednosti in pasti posameznega načina uporabe v Sloveniji, EU in tujini izven EU.
Pametna inteligenca: prenos in instalacija aplikacije iz trgovine. Uporaba ChatGPT na praktičnih primerih s pisanjem, govorom, pogovorom, z uporabo slik, iskanje člankov, prevajanje…
Navigacija z Google zemljevidi: določanje trenutne in končne lokacije ter izbira željene poti, vnašanje vmesnih postankov. Poudarek je bil tudi na varni uporabi telefona med vožnjo, obvestili o prometnih informacijah ter načinu uporabe telefona med koriščenjem javnih prevozov do željene lokacije.

Delavnica je bila zelo poučna, 4 urno druženje je minilo kar prehitro. Dobili smo veliko novih informacij za vsakodnevno uporabo, ki jih bomo lahko vsakodnevno utrjevali in tudi nadgradili. Na koncu smo se že spogledovali za podobno srečanje drugo leto s kako novo aktualno tematiko, ki zanima starejše.

Tekst in slika Marko Kavčič

POHOD OD LITIJE DO ČATEŽA, 08.11.2025

»Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolenjsko jaz in moj prijatelj, ki ga imenujem Radivoja. … Zjutraj ob osmih kreneva iz Litije, vzemši starikavo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj šele prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti.«

Tako začne svoj potopis Popotovanje od Litije do Čateža pisatelj Fran Levstik (1831 – 1887).

Izšel je 1858 in pisatelj je to pot prehodil verjetno na martinovo prejšnjega leta. Iz Litije so prišli najprej v Šmartno, nato so zavili levo proti Kostrevnici, nato skozi Libergo, Presko, Gobjek, Moravče, mimo graščine Turen in naprej proti Čatežu do Roštanove krčme.

Vmes so se seveda ustavljali v zidanicah, kamor so jih vneto vabili, pisatelj pa nam natrosi, kako in o čem naj bi takratni pisatelji pisali, da bi imelo preprosto slovensko ljudstvo kaj brati in da bi jih vsebina zanimala, in to v slovenskem jeziku, kajti ugotavlja, da imamo dovolj zgodb, le zapisati bi jih bilo treba, pa da se ne sliši več petja domačih pesmi … (Le kaj naj na to porečemo danes …)

Tudi naš pohod, ki sta ga vodila Jana in Branko Šubic, se je začel v Litiji, nadaljeval skozi Šmartno in naprej skozi Slatno, Jelšo, Libergo, Presko, kjer se pot razcepi na južno in severno, Ježni Vrh, Vinji Vrh, Poljane, Gradišče, Sevno, Zagrič, Razbore. Mi smo letos izbrali južno. Obe poti sta enako dolgi. Skozi gozdove, nekaj po asfaltu, mimo vinogradov in zidanic. Predvsem pa je bilo povsod živahno, nudili so nam vseh vrst pijače, pečen kostanj, palačinke z domačo marmelado, potico, vseh vrst peciva, pečenice z zeljem, čevapčiče in še in še.

Vreme je bilo oblačno, prijetno za hojo, ne pa za razglede.

Ljudi je bilo ogromno, baje petnajst tisoč. Pohod, že 39. po vrsti, je zelo popularen. In čeprav je pot dolga 22 km, se jo da ob dobri hrani med potjo, pa krajšem ali daljšem počitku, lepo prehoditi.

Na Čatežu pa spet veselo. Pohodnikom so pripravili veselo »razhodnjo«. (Izraz je Levstikov in pomeni slovo.) Pozdravila sta nas župana obeh občin in letošnja vinska kraljica, govornica je bila županja trebanjske občine, program sta povezovala Marjana Grčman in Matej Mlakar. Poleg spet stojnic s hrano še veliko glasbe domačih tamburašev, godbe na pihala, moškega pevskega zbora, gostov – godbenikov in plesalcev s Korčule, in na koncu še ansambel Nemir.

Ob vsem tem doživetju in vzdušju si rečeš, da prihodnje leto spet pridem …

Helena Žakelj

VESELO MARTINOVANJE – DVOR DEU NA MALKOVCU, 6.11.2025

V organizaciji Lokaturista, vodiča Venča, šoferja Francija iz AP Frelih in v razposajeni družbi smo se tokrat odpeljali do Stične, točneje do znanega Stiškega samostana. Obiskali smo Zeliščno lekarno, ki je del samostana in v kateri imajo na izbiro širok izbor najbolj iskanih zeliščnih izdelkov, pripravljenih po izvirnih recepturah patra Simona Ašiča. Kar nekaj časa smo posvetili ogledu in nakupu raznih vrst čajnih mešanic, kapljic, mazil, jabolčnim kisom, glini in še in še..

Pot smo nadaljevali do Trebnjega, kjer smo si v Hotelu Opara in pražarni kave Nanni privoščili dobro kavico in jo sveže praženo kaj tudi kupili. Kavo namreč pražijo že 30 let in to najboljša kavna zrna s celega sveta. Ker nas je že čas priganjal za kosilo, smo si na hitro ogledali še okolico cerkve, kip Alojzija Šuštar(ja) in v ozadju hotela tudi stavbo – Galerijo likovnih samorastnikov, kjer so razstavljena tudi dela naših žirovskih naivcev.

Nato pa do našega končnega cilja, Vinskega dvora Deu na Malkovcu, kjer že peti rod Deuovih vztraja v gostinstvu. V družbi vinogradov in zidanic in urejenim prometnim dostopom (čeprav po zelo ozki gozdni cesti), po kateri je uspešno krmaril naš šofer, smo prispeli do cilja. Poleg odlične kulinarike z značilnimi slovenskimi jedmi in hišnimi specialitetami, ponuja Vinski dvor avtohtona dolenjska vina, kar smo seveda tudi preizkusili.

Postregli so nam z dobrim Martinovim kosilom. Po kosilu je sledil še krst mošta in seveda smo se ob žlahtni kapljici in ritmu žive glasbe veselo zavrteli in se zabavali do poznih popoldanskih ur. Vmes smo se sprehodili tudi po okolici in uživali v čudovitem razgledu med vinogradi do Trdinovega vrha na eni strani in do Kuma na drugi strani.

Pred odhodom domov so nam postregli še za Martinovo malico (obaro).

Preživeli smo en lep, čudovit, sončen dan, v veseli družbi. Hvala vsem, ki ste poskrbeli, da smo se imeli lepo.

Tekst Ada Uršič, foto Tanja Mlinar, Ada Uršič

Pohod SLEMENOVA ŠPICA (1911m), 20.10.2025

Na vrhu prelaza Vršič, naši izhodiščni točki, nas je pričakal osvežujoč veter, kateri nas je občasno spremljal tudi na celotni poti na Slemenovo Špico. Prijeten, ne prestrm vzpon, nam je ponujal lepe razglede proti dolinam, vršaci so ostali zaviti v oblakih.

Jesenska pravljična podoba macesnov nas je spremljala proti vrhu našega cilja. Ob močnejšem sunku vetra nas je zajela ploha macesnovih iglic. Uhojene steze so bile pregrnjene z mehko, naravno obarvano rumeno preprogo.

Pod budnim nadzorom Planinskih Kavk in pogledom na, v meglo zaviti Jalovec, smo si na vrhu privoščili zasluženo malico.

Pred povratkom v dolino je sledila še obvezna skupinska fotografija srečnežev, ki smo bili deležni te jesensko obarvane avanture.

Vračali smo se po isti poti, vendar pogled na okolico nam je ponujal zopet povsem nove prizore.

Ob prijetno svežem vetru smo se spuščali proti izhodiščni točki. V slovo še pozdrav macesnov, srečno pot in kmalu zopet na snidenje nam je s sosednje gore zaželela Ajdovska deklica.

Tekst Marko Kavčič, foto Tanja Mlinar, Marko Kavčič

Izlet LEPOTE BUDIMPEŠTE, 7. – 8. 10. 2025

Dvodnevni izlet v Budimpešto smo v društvu planirali že v začetku aprila letošnjega leta. Vendar žal, bilo nas je premalo, da bi izlet lahko izpeljali in ko smo dobili klic iz DU Idrija, s predlogom, da združimo moči in skupaj organiziramo izlet, je hitro stekla akcija. Po vseh pripravah, usklajevanjih, telefonskih pogovorih je končno prišel 7.10.25, ko smo se ob 4. uri zjutraj zbrali na postaji v Žireh. Sledila je še »zanimiva vožnja« do Spodnje Idrije in Idrije, kjer so se nam pridružili še ostali potniki. Že zjutraj se je čutila pri vseh udeležencih dobra volja in veselo razpoloženje. Še prihod vodiča Andreja v Ljubljani in že sta šoferja varno krmarila proti Budimpešti, kamor smo z vmesnimi postanki prispeli v dopoldanskem času. Takoj AKCIJA: ogled Trga herojev, ki so ga zgradili za tisočo obletnico prihoda Madžarov v Evropo in še najprej skupinska fotografija, da v nadaljevanju ogledov ne bi več razmišljali, kdaj se bomo postavili pred objektiv.

Nato sprehod do gradu Vajdahunyad, po Vaci ulice do tržnice, kjer smo imeli kaj videti. Ogromna pokrita tržnica, kjer v pritličju najdeš vse od zelenjave, salam, sirov, madžarske paprike, vina, v zgornjem nadstropju pa številne stojnice z lokalnimi spominki, uličnimi prigrizki, kot je npr. langoš (dimnik kolač). Privoščili smo si še kakšno dobro slaščico, kavo, pivo…. in nadaljevali mimo znamenite kavarne Gerbaud do Katedrale Sv. Štefana.

Na koncu je sledil še nočni pohod skozi čudovito osvetljene ulice do restavracije v središču mesta, kjer nas je že čakala večerja z znamenito madžarsko juho (golažem) in ostalimi dobrotami. Vidno utrujeni, a veseli, da smo preživeli en čudovit dan, smo se podružili, se spoznavali med sabo in dobre volje odpeljali do našega hotela Anna.

Po zajtrku smo imeli možnost, da si mesto ogledamo še z druge perspektive in sicer smo se odpravili na panoramsko vožnjo z ladjico po Donavi.

Sonce nas je že zjutraj ob devetih prijetno grelo, tudi veter ni preveč nagajal in v dobrem vzdušju in dih jemajočim pogledom na obe strani Donave, ob prijetni skladbi iz zvočnika, Johana Straussa ml., Na lepi modri Donavi, je plovba potekala od Margaretinega otoka, pod vsemi pomembnimi mostovi, mimo pročelja parlamenta, pod znamenito Citadello in še in še.. Res, nekaj najlepšega.

Nato je sledil še »skok« (malo peš, malo z dvigalom) na grajski grič, kjer smo si ogledali Matjaževo cerkev, Ribiško trdnjavo in grajsko palačo, od koder je čudovit razgled na Budimpešto.

Enkraten je bil ogled menjave straže pred predsedniško palačo, nato še malo prostega časa za kakšen nakup, pijačo ali pokušino slaščic in že smo se počasi odpravili proti domu. Na poti smo se ustavili še ob Blatnem jezeru, kateri se je videl le v daljavi in si v tradicionalni madžarskem gostišču Piroska privoščili madžarski krepki golaž in palačinke. Imeli smo tudi željo, da vidimo Blatno jezero od bližje in vodič ter šoferja so se potrudili in nas zapeljali do pristanišča za trajekte, kjer smo lahko videli širino Blatnega jezera.

Sledila je vožnja proti domu. Na zadnjem bencinskem servisu smo se ustavili in zapravili še zadnje madžarske forinte in po lepi, varni vožnji obeh naših šoferjev prispeli srečno do Ljubljane, Idrije, Spodnje Idrije in seveda v Žiri.

Potrdim lahko in mislim, da se mnogi z mano strinjajo, da je bil ta skupen izlet našega društva in društva iz Idrije, eden zelo dobrih odločitev, tako, da smo se ob slovesu dogovorili, da si še kdaj priskočimo na pomoč in se z veseljem združimo in skupno napolnimo avtobus.

Zahvalila bi se še enkrat našemu super vodiču Andreju, ki je skrbel za nas, odgovarjal na vsa naša vprašanja, nas uspešno vodil po ulicah Budimpešte, da smo res videli veliko zanimivosti in veliko izvedeli. Seveda velja velika hvala tudi za oba šoferja za varno, lepo in prijetno vožnjo. Hvala tudi g. Domnu iz Lokaturista za pripravo programa in koordinacijo na »relaciji« Lokaturist – Idrija -Žiri.

Zahvala velja vsem v DU Idrija, ga. predsednici in seveda ga. Darji, da sva združili moči, sodelovali in se usklajevali, ter seveda hvala vsem udeležencem izleta iz DU Idrija in DU Žiri.

Mislim, da »drži«, kot je dejal vodič Andrej, ki v začetku ni vedel, da smo na avtobusu iz dveh društev, – bili smo kot v eno (mogoče nas bi ločil samo po govorici).

Hvala vsem in še kdaj!!

Tekst in foto Ada Uršič

Pohod na PRISTOVŠKI STORŽIČ (1759m), 2.10.2025

Foto Tanja Mlinar

Izlet v BELO KRAJINO, 18.09.2025

Zelo lep izlet v Belo krajino, v naš čudovit del jugovzhodne Slovenije, smo doživeli v četrtek, 18.septembra, ko poletje še ni reklo zadnje besede. Iz Žirov smo pot skozi Škofjo Loko in Ljubljano nadaljevali po dolenjski avtocesti, ki smo jo zapustili na izvozu za Žužemberk. Prvi postanek smo si privoščili prav v Žužemberku, za kavico in druge napitke. Vstopili smo tudi v grad, ki se dviga strmo nad mogočnimi pečinami, pod gradom pa ujeli pogled na reko Krko, ki tudi tukaj ustvarja čudovite lehnjakove pragove.

Na poti v Belo krajino so nas bogatili vsebinski poudarki na videnem s strani vodnika Venčeslava iz Loke Turista. Temeljito smo spoznavali zgodovino, kulturo in arhitekturo krajev. Seveda so bili podatki in dejstva o posameznih krajih pomembni, a smisel za humor našega vodnika je še bolj sprostil vzdušje na avtobusu.

Ob vstopu v Belo krajino nam jo je vodnik lepo predstavil. Povedal je, da jo poleg Gorjancev na severu obrobljata tudi Kočevski rog na zahodu ter reka Kolpa na jugu in vzhodu. Da je Bela krajina v večini zgrajena iz prepustnega apnenca, je področje nizkega krasa, prepredena s številnimi ponikalnicami, vrtačami, udornicami, jamami. Krajinski park Lahinja v osrčju Bele krajine je stik med prepustno in neprepustno podlago, po kateri teče lena rečica Lahinja,ki se v nižjem toku razvije v pravo zeleno lepotico s številnimi okljuki, na katerih so svoje sledi pustila zgodovinska ljudstva. V povezavi z Belo krajino je zagotovo vredno omeniti kulturno prireditev Vigred. Vigred je tradicionalna turistično vinarska oz. kulturna prireditev, ki se v Metliki odvija tri dni na treh trgih v starem mestnem jedru v mesecu maju. Mitološki junak Zeleni Jurij je po ljudskem verovanju prinašalec pomladi. V Sloveniji je Zeleni Jurij postal eden od zaščitnih znakov Bele krajine. V brezove vejice odet ljudem prinaša novo upanje in obet za dobro letino.

Krajinski park Lahinja smo začeli spoznavati v vasi Pusti Gradec, kjer reka Lahinja naredi najbolj slikovit okljuk.Sprejela nas je prijazna domačinka Ana Klepec, ki nam je predstavila park. Gospa Ana je velika ljubiteljica narave, hudo ji je bilo, ko so v enem izmed številnih hidromelioracijskih posegov bila degradirana in celo uničena rastišča nekaterih ogroženih in regionalno redkih močvirskih rastlinskih vrst. Pred načrtovanimi regulacijskimi posegi, ki naj bi jih opravili tudi na Lahinji, je bilo ovrednoteno, da se območje v povirju reke Lahinje zakonsko zavaruje kot krajinski park za naravno znamenitost. Posebnost parka sta botanično in zoološko zanimiva naravna rezervata. Na mokrotnih travnikih in lugih raste več redkih in ogroženih rastlinskih vrst: močvirska kukavica, navadna rezika, močvirski svišč, ilirski meček, boljši šaš in navadni kačji jezik. Na suhih rastiščih pa najdemo francoski šipek in več vrst rodu mačja ušesa. Lahinja je življenjski prostor vodomca, v teh krajih se odlično počutijo v Sloveniji ogrožene želve močvirske sklednice (na Ljubljanskem barju so jih izpodrinile domače želve rdečevratke). Jama Djud je edina “prava” jama v krajinskem parku. Znana je tudi pod imeni Džut, Zjot in Zjut. Pri obisku jame se moramo v vhodnem delu plaziti po nizkem rovu, ki se spusti do plitvega sifonskega prehoda. To je značilna vodna jama, nastala v dveh etažah, ki jo je izoblikoval podzemni tok. Najlepši predel jame je podzemna dvorana, ki je prostorna, visoka in bogata s kapniškim okrasjem.

Gospa Ana nas je povabila na polotok v okljuku Lahinje pri Pustem Gradcu.Na okljuku Lahinje je stal grad, ki je večkrat menjal lastnike. Grajsko poslopje samo je propadlo že pred stoletji, ohranila se je le upodobitev v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Smo pa na okljuku Lahinje obiskali cerkev Vseh Svetnikov. Na glavnem portalu cerkve sta v kamen vklesana letnica 1638 in napis, ki pove, da jo je dal zgraditi Matej Plasman, eden izmed bivših lastnikov gradu. Notranjost cerkve je poslikana z v krog vrisanimi zvezdami in križi, kvadrati, ki poudarjajo polkrožni lok, v prezbiteriju pa najdemo shematično narisano cerkvico in ob njej moško figuro.

Pa še o cerkvi v Pustem Gradcu in njeni pripovedki. Kmetje so kupili zvon in ga obesili v zvonik, da bi ga dan pozneje blagoslovili. Med domačini pa se je našel kmet, ki ni mogel dočakati tega krsta. Ponoči je prišel do cerkve, potegnil za vrv in z brnenjem zvona privabil samega hudobca. Vrag je zarjul: “Kar ni krščeno, je moje!” in potegnil za vrv s takšno silo, da mu je zvon padel v naročje. Ker je hudič zvon uklel in ga odnesel v najgloblji tolmun Lahinje, so bile naslednji dan velike težave, kako dobiti to cerkveno dragocenost iz tolmuna. Vaški župan jim je dejal, da bodo zvon lahko dvignili, le če bodo molčali toliko časa, dokler ne bo zopet na starem mestu. Tudi tokrat se je našel mlad gospodar, ki se ni držal županovih besed. Zaželel jim je: “Hajdi! Bog pomozi.” Potegnili so za vrv, ki pa se je pretrgala. Planili so na nesrečnika, da bi ga pretepli. Možakar se je pognal v tek, sosedje pa za njim. Še danes menda teče, sosedje pa za njim, kajti od takrat se ni še nihče vrnil. Ukleti zvon se je pa še globlje udrl v tolmun. Tistemu, ki pride v Pusti Gradec, ponosno razkazujejo pod zvonikom v kamen odtisnjeno kopito in pripovedujejo, da je to sled samega vraga, ki se je bil takrat, ko je potegnil zvon iz zvonika, uprl s svojo šanto v kamnita tla.

Ob okljuku Lahinje je bilo prazgodovinsko naselje. O življenju takratnih prebivalcev nam je gospa Ana pokazala zanimivo zbirko prazgodovinskih predmetov in kamnin najdenih na območju parka: sekire in orodja iz kremena, uteži za statve, črepinje, cele posode in zajemalke. S posebnim ponosom pa nam je predstavila tudi zlati kovanec s podobo kralja Matjaža. V železni dobi se je pojavil nov način pokopavanja – velike družinskorodovne halštatske gomile. Teh so med vasema Pusti Gradac in Veliki Nerajec nasuli vsaj sedem. Imele so okrogel ali ovalen tloris in so v premeru merile do 20 m, v višino pa do 3m. Večina je bila na začetku 20. stoletja prekopanih, najdene predmete (lončene posode, nakit, železno orožje) pa so prodali Naravoslovnemu muzeju na Dunaju.

V pustem Gradcu sta bila nedavno na ogled tudi Klepčev mlin in žaga. Sta veljala za pomembno tehnično dediščino, sta bila del krajinskega parka Lahinja. V ponedeljek, 10.septembra, v jutranjih urah, pa je žal zagorelo v tem znanem in spomeniško zaščitenem Klepčevem mlinu. Požar je uničil mlin in žago venecijanko. Lastnika Ana in Danijel sta odločena, da se bosta lotila obnove. DU upokojencev Žiri se je odzvalo z obiskom in nakupom razglednic kot pomoč pri obnovi. Zanimivo pri mlinu je bilo, da nikjer ni bilo videti mlinskih koles, saj so bila skrita za leseno steno. Ta je preprečevala, da bi voda pozimi zmrznila in je omogočala, da je mlin, ki je še nedavno deloval, lahko stalno mlel. Zraven mlina je bila v odprtem delno zakritem prostoru nameščena žaga venecijanka z enim listom. Ta žaga je bila tako kot poslopje mlina postavljena v letih tik po 1. svetovni vojni.

Na poti v Metliko smo opazovali belino Bele krajine, ki so jo predstavljala prostrana polja ajde v kontrastu z zelenimi krošnjami, zelenimi strugami, zelenimi izviri. Vodič Venčeslav nam je podal zanimivosti mesta Metlike. Znana sta Belokranjski in Slovenski gasilski muzej, prva Narodna čitalnica na Dolenjskem, Prva dolenjska hranilnica in posojilnica. In res, sprehodili smo se po Mestnem trgu z značilno srednjeveško obliko, kjer se nahajajo najpomembnejše stavbe zgodovinskega dela mesta, cerkev sv. Nikolaja, komenda in proštija. Na trgu je rojstna hiša kiparja Alojza Gangla in književnika Engelberta Gangla. Do odhoda avtobusa smo se porazdelili po bližnjih lokalih, eni na sonce, drugi v senco, na kavo, pijačo.

Zapeljali smo se do čebelarstva Veselič. Pogostili so nas z medenjaki in medico, povedali za bogato ponudbo medu in izdelkov, tudi Apimixa, pripravka narejenega iz štirih primarnih čebeljih pridelkov – medu, cvetnega prahu, propolisa in matičnega mlečka.

Pot smo nadaljevali do Radovice, točneje do Turistične kmetije Bajuk. Na izletniški kmetiji Bajuk sami pridelajo vso meso, ter suho mesnate izdelke. Tu so nam pripravili dobro domače kosilo. V dobri družbi ob dobri hrani in pijači je čas hitro minil. V lepem okolju Radovice je bila narejena tudi skupinska fotografija. Radovica je s Hrvaško obmejna vas. Leži na polici in pobočjih hriba Rebrine. Od tu je lep razgled na vzhodni del Bele krajine. Južna pobočja hriba so zasajena z vinsko trto. Pridelujejo belo in črno vino. Belokranjec je naziv za zvrst kakovostnega belega vina z geografskim poreklom Bele krajine, prav tako Metliška črnina, ki je suho rdeče vino. Za konec obiska pa so nam predstavili in degustirali svoja vina. Ob degustaciji vina so nas postregli še z dišečo belokranjsko pogačo, ki velja za hrano z zaščiteno označbo porekla, zaščitena je tudi z oznako kot tradicionalna jed.

Iz Radovice smo se preko Metlike čez Vahto vračali proti Novemu mestu. Med vožnjo proti domu nas je Ada seznanila s prihajajočimi dogodki. Za nami je bil dan, ko smo poslušali izčrpno in zanimivo predstavitev kulturne in naravne dediščine Bele krajine ter zgodovino tega področja. Tako bomo bolje razumeli in cenili tisto, kar smo videli in doživeli na izletu. Izlet smo srečno zaključili in se dobro razpoloženi poslovili.

Tekst: Mihaela Mravlje, Foto Marko Kavčič

Pohod na KUM (1220 m), 12.09.2025

Foto Tanja Mlinar

Pohod v neznano – TALEŽ, 26.08.2025

Foto Tanja Mlinar

Balinarski turnir v Žireh dne 23.07.2025

Društvo Upokojencev Žiri, je v sredo, dne 23.07.2025, v sodelovanju z BŠD Žiri organiziralo redni letni turnir v balinanju na balinišču v Žireh. Turnirja se je udeležilo vseh osem povabljenih ekip in sicer: domača ekipa iz Žirov, ekipe iz Gorenje vasi-Poljane, Logatca, Cerknice, Rakeka, Cerknega, Polhovega Gradca in ekipa iz Idrije.

Po zanimivih in napetih medsebojnih dvobojih, sta si na koncu finale priborili ekipi domačih balinarjev in ekipa iz Logatca.

Domača trojica balinarjev v postavi:

Roman Krvina, Franjo Jelenc in Andrej Filipič , je suvereno, z odličnim bližanjem Andreja Filipiča premagala ekipo iz Logatca z rezultatom 13:0. Za tretje mesto sta se pa pomerili ekipi Rakeka in Cerknice. Borba je bila napeta in izenačena, tako, da je na koncu tesno zmagala in osvojila 3.mesto ekipa iz Cerknice z rezultatom 10:11.

Razvrstitve od 4.mesta dalje so pa naslednje: 5.mesto ekipa Cerknega, 6. mesto ekipa Polhovega Gradca, 7.mesto je pripadlo ekipi iz Gorenje vasi- Poljane , zadnje 8. mesto pa so zasedli Idrijski balinarji.

Po končanem tekmovanju je sledila podelitev pokalov , ki jih je najboljšim trem ekipam podelil predsednik DU Žiri.

Čestitke zmagovalcem in seveda vsem ostalim ekipam za zanimive borbe.

Vsi udeleženci so bili zelo zadovoljni z odlično organizacijo in pogoji za tekmovanje. Za pomoč pri organizaciji in izvedbi turnirja se iskreno zahvaljujem g. Borisu Filipič iz BŠD Žiri.

Frančišek Tavčar, predsednik DU Žiri

100-letnica ga. CIRILA ARHAR, ki je sedaj najstarejša Žirovka

Nekaj metrov od glavne ceste Žiri–Smrečje v Račevi živi najstarejša Žirovka Cirila Arhar, ki jo vsi kličejo Cilka. V nedeljo, 5. julija, je dopolnila 100 let. Z domačimi je praznovala prav na ta dan. Na njeno željo so šli vsi z njo na skupno kosilo. Zelo je bila vesela in srečna tega srečanja.

V sredo, 16. julija, so slavljenko Cilko obiskali in ji čestitali za okroglo obletnico župan Občine Žiri Franci Kranjc, predsednik Društva upokojencev Žiri Frančišek Tavčar in prostovoljka programa Starejši za starejše pri DU Žiri Anica Kumer. Zaželeli so ji še veliko trdnega zdravja in sreče. Našega obiska je bila zelo vesela.

Gospa Cilka je zelo skromna, saj j v življenju ni bilo vedno postlano z rožicami, a je kljub temu ostala dobrovoljna. Rodila se je 5. 7. 1925 pri Gričarju v Žirovskem Vrhu. Z 18 leti je šla kot služkinja k starejši sestri, nato se je poročila z Zahlevarjevim Stankom. Po petih letih je ovdovela. Kasneje se je ponovno poročila, to pot z Antonom Arharjem s katerim sta zgradila majhno hišico v Račevi 33, kjer živi še danes. Leta 1987 je ponovno ovdovela. Cilki so se rodili trije sinovi. V hiši živi skupaj z najmlajšim sinom Brankom. »Lepo skrbi zame oziroma skrbiva eden za drugega,« pravi stoletnica. Ker je nekoliko naglušna, je vesela, da ne sliši, če jo sin kaj okrega. Večkrat nam je rekla :»Slabo se počutim, umret’ pa še ne mislim!« Čez dan rada posluša radio in veliko moli za vse.

Po prijetnem klepetu smo se od gospe Cilke poslovili, ji ponovno zaželeli veliko zdravja in ji obljubili, da jo še obiščemo.

Za DU Žiri: Frančišek Tavčar-predsednik in

Anica Kumar iz skupine SzS pri DU Žiri

Izlet v neznano – ROGAŠKA SLATINA, 3.7.2025

V četrtek, se je obetal najbolj vroč poletni dan. Pa saj to smo že vajeni, imeli smo namreč izlet v NEZNANO. Vedeli pa smo, da bosta Marijan in Irma za nas poskrbela, da vročina ne bo noben problem.

In res je bilo tako. Udoben turistični avtobus, z izkušenim šoferjem Francijem nas je popeljal po Poljanski dolini. Avtobus je bil seveda polno zaseden. Marijan je nagovoril in pozdravil vse prisotne in nam dal namig »veliko rdečega«. Začelo se je ugibanje, kaj bi le to pomenilo in na kateri konec Slovenije se bomo odpravili. Padle so ideje za vse regije na Slovenskem in pa rdeče bi lahko pomenilo veliko rdečega vina, mogoče piva ali pa celo rdeče vrtnice, pa še kaj bi se našlo. Vse do Ljubljane nismo vedeli kateri konec Slovenije sta izbrala naša organizatorja. Izkazalo se je, da nas bo pot vodila proti Štajerski, čeprav še nismo vedeli kam. Uganko »nekaj rdečega« pa je vendarle uspelo razvozlati enemu udeležencu, ki pa naj bi bil razkrit ob koncu izleta. Prvi naš postanek je bil na Trojanah. V prijetno ohlajenem prostoru so nas hitro postregli z več vrst enolončnicami po naših željah in še kavico na koncu. Da pa v tej vročini ne bi bilo kakšnih želodčnih težav, sta z aperitivom ponovno poskrbela Marijan in Irma. Site in odžejane nas je pot vodila naprej po štajerski avtocesti. Pri izvozu za Dramlje se je naša pot usmerila proti Šentjurju pri Celju. Marijan nam je pokazal Ipavčev Kulturni dom in rojstno hišo teh znanih bratov in skladateljev. Pot nas je naprej vodila do Šmarja pri Jelšah in naprej do kraja Jazbine, kjer smo pri tabli KRPAN zavili v hrib. Tu pa se nam je vsem posvetilo kaj pomeni veliko rdečega. To je mehanizacija za delo v gozdu, ki je vsa pobarvana v rdečo barvo.

Pričakalo nas je prijazno osebje, nas takoj osvežilo z vodo, opremilo z varnostnimi telovniki in magnetofoni, da smo lahko vsi slišali vodjo, ki nas je popeljal skozi celotno proizvodnjo in nam sproti razlagal.

Krpan je družinsko podjetje, ki je bilo uradno registrirano 1977. Začelo se je z izdelavo gumi voza, nato pa so se inovacije nadaljevale. Najbolj znani so po gozdarskih vitlih, sledijo cepilniki drv, gozdarske prikolice, traktorski platoji in še druge stvari. Izvozijo kar 90% svojih izdelkov, največ v Avstrijo, Nemčijo in Francijo. Znani so po izredni kvaliteti s 3-letno garancijo. Zaposlenih je okoli 250 ljudi. Največ dela opravijo roboti, še vedno pa ne gre brez človeške roke. Posebno natančno je merjenje, za katerega pravijo, da so potrebne »slaščičarske roke«. So delavcem prijazno podjetje.

Po končanem ogledu obratov so za nas poskrbeli s sendviči, pijačo in kavo. Za vso njihovo prijaznost in postrežbo se jim je Marijan lepo zahvalil z žirovsko čipko – vrtnico in pohvalil njihove dosežke. Preden smo obisk zaključili, smo naredili še skupinsko fotografijo.

Naslednja postaja je bila Rogaška Slatina, naš cilj je bil Stolp Kristal, ki je najvišji stolp v Sloveniji s svojimi 106 metri višine. Dvonadstropni, simetrično zasnovan vrh stolpa je oblikovan kot abstrakcija forme kristala, seveda zaradi svetovno znanega podjetja Steklarna Rogaška. Je edini stolp s kavarno na vrhu pri 96 metrih, s 40-sediščnim razgledom daleč naokoli. Adrenalinska izkušnja je hoja po prosojnih tleh. Super hitro dvigalo doseže kavarno v le 35 sekundah. Na 104 metrih je zadnja postaja s teraso, obdano z visoko stekleno ograjo. Na vrhu stolpa je na enkrat lahko 150 obiskovalcev. Je turistična atrakcija med 10 najbolj obiskanimi v Sloveniji in to veliko pomeni za turizem Rogaške Slatine. Mi smo se v najvišji kavarni okrepili s pijačo in kavo.

Za popolno vzdušje pa je poskrbel naš harmonikaš Janez, ki je zaigral par poskočnih in najbolj pogumni so se zavrteli, tudi prosojno dno jih ni ustavilo. Do odhoda avtobusa s postajališča, smo se sprehodili mimo lokalov in hotelov v samem kompleksu Rogaške. Ob hudi pripeki je prijal sladoled in pa seveda tudi osvežilna pijača.

Avtobus nas je popeljal nazaj proti Šentjurju pri Celju, kjer naj bi si ogledali še Kulturni dom Ipavcev, vendar kot se je izkazalo, nas je Marijan malo nahecal, ker to sploh ni bil kulturni dom, ampak pravzaprav gostilna Bohorč, kjer smo imeli kosilo. Ponovno je za harmoniko prijel Janez, vmes so se vrstile šale, tako da smo se res nasmejali. Do solz sta nas nasmejala še Iztok in Vojko. Vzdušje je bilo res prijetno in sproščeno. Marijana in predsednika Frenka pa je čakala še izročitev daril članom, ki so praznovali ali pa bodo letos dosegli okrogli jubilej. Gospa Jožica je praznovala 80 let, Iztok, Minka, Ljubica in Olga pa 70.

To je bila naša zadnja destinacija in postanek. Siti in že malo utrujeni smo se odločili, da ne rabimo trojanskih krofov tako, da smo se z avtobusom odpeljali naravnost proti domu. Da pa je vožnja hiteje minila, smo se ponovno nasmejali šalam naših članov in v Žiri prispeli okoli pol devete ure zvečer.

Na koncu bi se rada v imenu vseh zahvalila Marijanu in Irmi, ker sta poskrbela še za en nepozaben izlet. Zahvala gre tudi šoferju Franciju, ki nas je varno pripeljal na vse destinacije. Naj zaključim z besedami našega predsednika: «Ostanimo v dobri kondiciji!«. Naj bo res tako, da se prihodnje leto spet dobimo na izletu v NEZNANO.

Tekst Cilka Sovinc, foto Irma Dolenec, Marko Kavčič

Pohod na VIŠEVNIK (2050m), 1.7.2025

Tokrat sta nas Marjan in Ivanka Oblak peljala nekoliko višje v Julijske Alpe, na Viševnik.

Pot smo začeli na Rudnem polju na Pokljuki, na parkirišču pri bivši vojašnici. Tu je še vedno vojaško območje in vojaški helikopter, ki nas je ves čas preletaval, je prenašal gradbeni material za obnovo Blejske koče na Lipanci.

Ko smo prispeli do vznožja smučišča Viševnik, se je začela pot vzpenjati po gozdu ob robu smučišča. Nato postane nekoliko položnejša in se ovinkasto vzpenja do vrha, enkrat bolj drugič manj strma. Vmes se odcepi pot na Lipanco.

Najprej je teren poraščen z ruševjem, pod vrhom in sam vrh pa je skalnat, brez sence. Dobro, da je bil izbrani dan po nočni nevihti in ozračje dopoldne še ni bilo pregreto. A smo bili vsi vseeno dodobra prepoteni.

In prekrasen razgled na vse strani, Julijce s Triglavom in nazaj proti Pokljuki … Na vrhu so nas preletavale planinske kavke, prekrasne črne ptice z rumenim kljunom. Čakale so, ali jim bo kdo vrgel košček kruha, ki so ga takoj pograbile in odnesle. Pa se spet vrnile

Na poti in na vrhu nismo bili sami. Kar precej pohodnikov je prihajalo, največ Čehov.

Vračali smo se po drugi strani, v začetku strmi, s krušljivim kamenjem, dokler nismo prišli na travnato vznožje in nato naprej na planino Konjščica (1438 m). Koča stoji na obsežnem travniku. Prijazna oskrbnika sta nas pričakala z joto, kislim mlekom in žganci. (Gospa je bila v maju celo v Žireh, na shodu Šole zdravja in ni mogla prehvaliti organizacije.)

Po uri in pol smo bili spet na Pokljuki.

Prijeten pohod, ravno prav naporen. Predvsem pa je bila narava v tem času še polna cvetja.

Tekst Helena Žakelj, foto Tanja Mlinar, Marko Kavčič

Pohod na PEČ – TROMEJA, 17.6.2025

Po ponedeljkovi nevihti se je obetal prijetno topel, ne prevroč torek, prijeten za pohod v gore.

Tokrat sta nas Ivanka in Marjan Oblak vodila na Peč oz. Tromejo, kot se tudi imenuje (1508 m).

Začeli smo v središču Rateč, po obvezni jutranji kavi, potem pa nas je pot vodila vseskozi po gozdu. Najprej bolj posuta s kamenjem, potem nekaj časa makadamska cesta, nato pa steza zavije v smrekov gozd. Po njem se vijugasto vzpenja. (Vsak ovinek je oštevilčen – številka je napisana na drevesu na vsakem ovinku, od zgoraj navzdol. Nekaj čez trideset jih je.) Mogoče je izbrati krajšo ali daljšo, bolj položno, pot.

Po uri pol ne prehudega vzpenjanja smo prišli na travnat vrh, z razgledom na vse strani. Na Ziljsko dolino z Dobračem, na Višarje in Montaž in kar je bilo najlepše: na Jalovec, Ponce, Mangart … Torej na naše gore.

Na vrh je spomenik »razumevanju in prijateljstvu med narodi«, postavljen 12. 6. 1994, z napisom: »Mir ne pomeni le, da ni vojne, mir pomeni, da vladajo ubranost, ljubezen, zadoščenje in enotnost.« (Avtor je Šri Činmoj, duhovni mojster, rojen v Bangladešu, živel v ZDA, ki je vse svoje življenje (1931 – 2007) posvetil služenju človeštvu: z molitvijo, meditacijo, literarnimi deli, glasbo, umetniškim ustvarjanjem.)

Koča na naši strani je že dlje časa zaprta, deluje pa nekoliko dlje navzdol avstrijska. Skoraj do nje vozi z avstrijske strani sedežnica.

Vrh je ravninski, med travo pa je ravno v tem času cvetel volčji bob, prekrasna trajnica, ki sicer krasi marsikateri vrt.

Pot navzdol smo premagovali hitreje, obara (in pivo) v gostilni Žerjal v Ratečah, kjer se pišejo Dolhar, pa nam je zares teknila.

Tekst Helena Žakelj, foto Tanja Mlinar, Marko Kavčič

Izlet LEPOTE KOROŠKIH JEZER, 5.6.2025

Veselili smo se današnjega izleta, kajti odpeljali smo se proti Koroški, s poudarkom na ogledu Koroških jezer. Več kot polovica od 1270 koroških jezer se nahaja v visokogorju, v dolini pa so tri največja jezera, katere smo obiskali.

Zapeljali smo se skozi Karavanški predor, mimo Beljaka ter Špitala in se najprej ustavili v turističnem središču Millstatt, kjer smo si ogledali samostansko cerkev, ki se uvršča med najpomembnejše romanske zgradbe na Koroškem. Zahodna fasada z značilnima dvojnima stolpoma je bila narejena med letoma 1166 in 1177, baročna čebulasta kupola pa 1470. Pod stolpoma je hodnik z romanskim rebrastim obokom in fresko iz leta 1428, ki prikazuje Kristusov pasjon.

Sprehodili smo se do Milštatskega oz. Miljskega jezera, katerega globina je tudi do 141 m. Velja za priljubljeno turistično točko v vseh letnih časih, voda jezera je kristalno čista in se ogreje do 26 stopinj Celzija. Po eni od legend naj bi jezero oz. naselbina dobila ime iz latinske besede »mille statuae« – tisoč kipov, ki naj bi jih slovanski koroški knez Domicijan po svoji spreobrnitvi v krščansko vero, kot poganske kipe slovanskih bogov in boginj vrgel v jezero.

Pot smo nadaljevali mimo jezera Brennsee, dolžine 1,3 km, z maksimalno globino 26m in služi kot kopalno jezero ter mimo jezera Afritzer See, ki se sestoji iz dveh jezer. Mirnoški velikan naj bi, tako pravi legenda, v jezi zalučal ogromno skalo v vodo in jo tako razdelil v jezeri Afritzer See in Feldsee. Vzrok pa naj bi bila lepa ribičeva hči.

Po južni obali Osojskega jezera smo nato prispeli v Osoje in si ogledali najstarejšo samostansko cerkev na Koroškem iz začetka 11. stoletja. Za cerkvijo na pokopališču se nahaja grob poljskega kralja Boleslava. Po legendii naj bi leta 1081 kot običajen romar stopil v samostan, spregovoril pa šele ob smrti in priznal resnično identiteto. Od tu naziv »Mutec osojski«. Odšli smo se do obale Osojskega jezera, ki leži na nadmorski višini 488 m, a je prijetno toplo. Tu poleti zabav ne manjka, poleg tega na obali čez vse poletje v sklopu festivala Carinthian Summer potekajo tudi številni koncerti in prireditve.

Ob povratku je sledil postanek v Šentvidu ob Glini. Ogledali smo si Glavnim trg s kužnim znamenjem in vodnjakom. Vstopili smo v poznogotsko Mestno hišo z gotskim portalom in dovršeno oblikovano fasado. Privoščili smo si tudi krajši postanek za kavico, sladoled, pivo, klepet v dobri družbi in z ogledi malih trgovinic na trgu.

Nadaljevali smo skozi Celovec , ki je zgodovinsko, kulturno in politično središče Slovencev na Koroškem. Posebnega pomena so slovenske založbe Drava, Mohorjeva in Wieser. V mestu sta slovenska otroška vrtca , dvojezični osnovni šoli, 1957 leta ustanovljena slovenska gimnazija in kasneje še dvojezična Zvezna trgovska akademije. Jožef Stefan, Ingeborg Bachmann in Robert Musil pa so tri znane osebnosti, rojene v Celovcu.

Sledil je še ogled Vrbskega jezera, ki velja za največje jezero na Avstrijskem Koroškem. V poletnem času je prava kopališka atrakcija, bregovi so urejeni, poleg kopanja pa je poskrbljeno tudi za ljubitelje vodnih športov.

Od Vrbskega jezera smo se preko mejnega prehoda Ljubelj počasi vračali na slovensko stran. Do leta 1963, ko je bil nekaj sto metrov pod prelazom dograjen cestni predor, je Ljubelj veljal za najbolj strm cestni prelaz na območju Alp, saj je naklon na gorenjski strani povprečno 14%, na nekaterih mestnih pa celo 32%. Šofer Matija je varno »krmaril« med ovinki in nas srečno pripeljal še do zadnje točke, do restavracije Raj v Tržiču, ki slovi po dobri hrani, s prijaznim osebjem.

Po obilnem kosilu, pijači in dobrem razpoloženju nas je čakala še dobra urica vožnje do doma.

Še enkrat hvala g. Domnu iz agencije LokaTurist, vodiču Venčeslavu, šoferju Matiji – AP Frelih in seveda vsem udeležencev izleta, kajti vsi skupaj smo poskrbeli, da smo preživeli en lep, sproščen in vesel dan na Koroškem.

Tekst Ada Uršič, foto Ada Uršič, Miranda Oblak

Pohod v sotesko PEKEL pri Borovnici, 13.5.2025

Marjan in Ivanka Oblak sta nas tokrat peljala v sotesko Pekel pri Borovnici. Skozi Borovnico in Ohonico smo se pripeljali do izhodišča, na travnik pred gostišče Pekel, od tam pa peš proti soteski petih slapov potoka Otavščica, ki se v dolini zliva v Borovniščico.

Soteska je dobila ime po ljudskem verovanju, da tako grozljivim, temačnim in težko dostopnim krajem lahko vlada le peklenšček. Sicer pa so za strašna in težka doživetja še vedno v navadi rečenice, kot so: imeti pekel na Zemlji, iti skozi pekel, imeti pekel v lastni hiši, skozi pekel obeh vojn, vroče kot v peklu …

Po prehodu čez prvo brv nas je najprej pozdravil leseni steber s upodobljenim peklenščkom, kot opozorilo, kaj nas v soteski čaka … Vendar lepote soteske in slapov preženejo strah. Pot vodi preko lesenih brvi, strmih lesenih stopnic in ozkih stezic, ves čas ob potoku, polnem ogromnih kamnitih balvanov, ob slapovih in po gozdu, ki poleti nudi prijeten hlad. Potrebna je previdnost, stopnice so zelo strme, steze vlažne in ozke, dobro se je treba oprijeti oprimkov iz korenin. NI odveč dobra obutev.

Prvi slap je razmeroma majhen, meri le okrog 5 metrov. Vsak naslednji je daljši. Najlepši je četrti, visok 17 metrov, ker se na dnu pahljačasto razliva. Zadnji je visok 20 metrov in ne pada vseskozi kot slap, ampak se delno razliva po skalah.

Med potjo so vidni ostanki nekdanjih žag in mlinov. Ljudje so bili in smo vedno iznajdljivi in … pogumni. Nad zadnjim slapom so ostanki hidravličnih črpalk baje za poskus preskrbe vode za vasi Pokojišče, Padež in Zavrh.

V sotesko prihaja kar nekaj živali. Videli smo gamsa, niso pa se nam prikazali medved, volk, ris, lisica. Pač pa smo slišali petje različnih ptic in občudovali najrazličnejše cvetje. Simbol soteske je krajnski jeglič, ki cvete aprila, zato cvetov zdaj ni bilo več. Cvetlico, ki je endemit na Slovenskem (raste samo pri nas), je prvo opazil v okolici Divjega jezera idrijski zdravnik Janez Anton Scopoli.

Nismo se vračali po isti poti, ampak smo na vrhu, po približno 400 m višine, izstopili iz soteske in se naokrog po gozdni poti vrnili na izhodišče.

Pohod smo zaključili v gostilni Godec z izvrstno telečjo obaro in jabolčnim zavitkom.

Tekst Helena Žakelj, foto Tanja Mlinar

Pohod KOJCA 22.4.2025

Zbudili smo se v oblačno, a toplo jutro, ki je napovedovalo prijeten pohod. Tokrat na Kojco, 1303 m, nad Baško grapo, pod vodstvom Ivanke in Marjana Oblaka.

Skozi Cerkno in naprej smo se dvigali po ozki, a asfaltirani cesti, mimo zaselkov z lepimi domačijami in urejenimi vrtovi: Zakriž, Jesenica, Gorje, Poče, Trebenče.

Začetek je bil adrenalinski. Parkirali smo na višini okrog 800m na prelazu Vrh Ravni in takoj zasopihali v hrib. Kolovoz nas je vodil skozi lep bukov gozd, vedno bolj navzgor. Žal, bukve še niso zasijale v nežni zeleni barvi. Bilo je še prezgodaj in previsoko.

Sredi poti bi si lahko pri vodnem zajetju napolnili bidone, a ni bilo potrebe. Vseeno nam ni bilo preveč vroče. Nekoliko više nad vodnim zajetjem stoji manjši, a zanemarjen bivak, zavetje pred dežjem. In res se je ravno takrat usula manjša ploha, na srečo ne za dolgo in na vrh smo prispeli zasopli, a suhi in malone v soncu.

Na vrhu Kojce se odpre travnata planota z ogromno kopico sena. Na koncu te ravnine, tik gozda, stoji lično urejeno zavetišče, ki nudi lahko prijetno zavetje.

In potem razgled, ki bi bil v jasnejšem vremenu še lepši: na bližnji Porezen, Baško grapo, Šentviško planino, na zasneženi Krn v daljavi, na bohinjske gore … In spodaj leži Zakojca z znanim gostiščem Pri Flandru in rojstno hišo pisatelja Franceta Bevka. Pestrna, Grivarjevi otroci, Pastirci, Lukec in njegov škorec … Pisatelja je kot otroka življenje tu močno zaznamovalo.

(Nekoliko naprej od spodnjega bivaka, nekako na pol poti na vrh Kojce, se odcepi steza do Hudičevega roba. Tam stoji ogromen pokončen skalni osamelec, kdove od kod in kdove od kdaj, pod njim pa stoji pano z zapisom pravljice o nastanku te »hudičeve« skale: hudič je namreč nekoč na vsak način želel dobiti dušo neke hudobne babnice, a je moral prej celo leto delati pri njej in ko se je bližal konec leta, je moral na vrh Kojce odnesti še ogromno skalo, prej duše ne bi dobil. Ko je bil že pod vrhom, ja baba ugotovila, da je ura enajst. Stekla je do cerkve in pozvonila. Hudič je od jeze treščil skalo ob tla, sam pa skočil v brezno, ki se je odprlo pod njo.)

Skala še stoji, pravljica se je tudi obdržala, kaj je bilo z babnico, pa ne vemo …

Vračali smo se po isti poti. Kljub strmini in vlažnosti tal nam ni drselo.

Spet eden od prijetnih pohodov.

Tekst Helena Žakelj, foto Marjan Oblak, Marko Kavčič

Izlet PREKMURJE 10.4.2025

Na izlet smo se odpravili ob 7h zjutraj in se nato podali preko Vrhnike v Ljubljano, kjer smo tik ob obvoznici pobrali našega vodiča Andreja.
Še dobro, da smo na štajerski avtocesti naredili prvi postanek za kavo, ker nas je čakala velika prometna gneča zaradi del na cesti na viaduktu med Dramljami in Slovenskimi Konjicami. Naš vodič Andrej nam je med tem postankom pripovedoval vice, da smo se lepo zabavali in je vse skupaj kar hitro minilo. Kmalu smo bili pri Mariboru, čez kake pol ure pa že na obronkih Murske Sobote.

Naš prvi postanek je bil interaktivni doživljajski park Expano, ki obiskovalcem lepo predstavi naravne in kulturne značilnosti Prekmurja. Stavba Expano je moderna in zanimivo oblikovana, nahaja pa se ob Soboškem jezeru v katerem se poleti tudi kopajo. No, vreme na dan našega izleta ni bilo primerno za kopanje, saj je bilo oblačno in nič kaj toplo. Expano ponuja razna multimedijska doživetja in vsem nam je bil najbolj všeč virtualni polet z balonom nad številnimi skritimi kotički Prekmurja.

Od tu smo se odpeljali do bližnje vasi Bogojina, kjer stoji Cerkev Gospodovega vnebohoda, zadnje delo našega najpomembnejšega arhitekta Jožeta Plečnika. To cerkev smo si lahko ogledali tudi znotraj in zame je bilo to nekaj najlepšega na celem izletu. Na začetku ogleda nam je vodič Andrej veliko povedal o Plečniku in njegova razlaga nam je omogočila, da smo še bolj znali ceniti to zadnje delo velikega arhitekta.

Sledil je obisk kmetije Camplin, kjer smo po kratki predstavitvi in pokušnji njihovih izdelkov, vsi pohiteli in jih nekaj tudi kupili. Lepo je, ko prineseš sabo domov nekaj, kar te spominja na prijeten izlet. Še boljše pa je, če so ti spominki tako okusni kot Camplinovo bučno olje, pražena bučna semena in namaz iz bučnih semen.

Tudi na naslednjem postanku smo poskrbeli za naše brbončice in se lepo posladkali v čokoladnici Passero v Tešanovcih pri Moravskih toplicah.

Sledilo je kosilo v gostilni Šiftar prav tako v Moravskih toplicah, kjer so nam postregli s čudovitim bogračem, kateremu je seveda sledila prekmurska gibanica. Ob kosilu smo malo poklepetali in za nekatere od nas je bila to tudi priložnost, da se med sabo člani društva še bolje spoznamo.

Predviden je bil še ogled Murske Sobote z avtobusom, a smo se mu morali odpovedati, ker smo vedeli, da nas zopet čaka prometna gneča na avtocesti med Mariborom in Celjem. Zato smo iz Moravskih toplic krenili kar proti domu in se v lepem večernem sončku vozili čez Štajersko ter prispeli domov skoraj v temi ob 21h.
Za nami je bil dolg in naporen dan, a vreden truda, saj smo se imeli v Prekmurju res lepo.

Tekst Nina Hawley, foto Ada Uršič, Irma Dolenec, M&M Kavčič

Pohod na Korado 18.03.2025

Jasno in zelo hladno jutro je naznanjalo lep, sončen dan, veliko presenečenje pa belina snega na okoliških žirovskih hribih. Kljub temu nam ni vzelo volje in pričakovanj našega drugega letošnjega pohoda, pohoda na Korado v Goriških Brdih, ki sta nam ga pripravila Jana in Branko Šubic.

Skozi Cerkno, Most na Soči, Kanal ob Soči smo prispeli v Plave, kjer je izhodišče na ta, 812-metrski hrib. Leži blizu italijanske meje, nekoliko dlje od Sabotina, ki smo ga že obiskali, in Svete gore, na robu Goriških Brd. Pot nas je kar takoj popeljala na z gozdom porasel hrib in pot se je vseskozi rahlo vzpenjala. Dolgoletno deževje je precej razdrapalo pobočja pa tudi poti, veliko je hudourniških, manjših ali večjih strug, nekatere so suhe, po drugih se pretaka bistra voda. Drevje še ni zelenelo, ob poti je rasel čemaž, po vaseh so že cvetele forzicija in narcise.

Zgodaj smo med drevjem uzrli cerkvico sv. Genderce ali Gertrude, tudi Jerice, Jedrt, a do nje je bilo še daleč. Z vznožja se tudi ni videlo, da se vrh Korade zravna v planoto. Mimogrede smo šli skozi po videzu neobljudeno naselje nekaj kmetij (Vrtače), ko pa smo prispeli do cerkve, se je pred nami razprostrl prostor s klopmi, ki je pričal, da je cerkvica verjetno romarska, še prej pa priljubljeno shajališče (nedeljskih) izletnikov. Vrh je namreč skoraj dostopen tudi z avtom.

Sicer je sv. Jedrt, ki goduje 17. marca, zavetnica bolnišnic, romarjev in popotnikov, revežev, vdov, vrtnarjev in poljedelcev; zoper mišjo in podganjo nadlogo, proti mrzlici in boleznim možganov.

Nekoliko naprej po travnatem pobočju je z betonskim obeležjem označen vrh Korade, koča, oziroma zavetišče pa je nekoliko nižje, v zavetju dreves, ki poleti nudi prijetno senco, razgleda pa ne. Tega smo se naužili nad njo s pomočjo table s panoramsko fotografijo okoliških gora in hribov. In prav ta dan so bile gore pobeljene z novozapadlim snegom, kar je pričaralo edinstven pogled na Kanin, Rombon, Polovnik, Bavški Grintavec, Jalovec, Krn, Kolovrat, Batognico, Triglav, Vogel, Šijo ….. in čisto na levi na Staro Goro nad Čedadom.