Utrinki

Pohod od Goropek do Izgorij 20.02.2024 – Helena Žakelj

Prvi letošnji pohod članov društva, Goropeke, Opale, Izgorje in nazaj, se je začel v prekrasnem soncu, ki se je pokazalo takoj, ko smo se dvignili nad meglo v dolini. Zato nismo niti v sanjah pričakovali, da nas bo  zadnjih nekaj sto metrov  ob vračanju napral dež. A dobrega razpoloženja, niti vseh lepih vtisov, ni pokvaril.

Imeli smo izvrstno vodičko Ireno Bogataj Oblak, ki je obenem tudi izvrstna poznavalka zgodovine in življa na  vseh kmetijah, mimo katerih smo hodili. Prav tako seveda vseh poti, po katerih nas je vodila.

Hodili smo po gozdnih poteh, med travniki, po asfaltu in makadamu. Narava še ni  bila prebujena, a bogato je že cvetel teloh in ponekod trobentice in zvončki (kronice).

Začeli smo pri Ireni in Iztoku v Opalah – ne lačni ne žejni nismo šli od njiju. Irena namreč odlično peče.

Pot smo nadaljevali proti Vrhu Sv. Treh Kraljev  – mimo Mrovca in  Krogarja,  skozi gozd mimo Dolinarja in nato navzgor mimo Petrača, Jereba na vrh k cerkvi Sv. treh kraljev. Odprl se je prekrasen pogled na  Žiri, Vrsnik, Mrzli vrh, Ravne, Izgorje … Te so bile videti blizu, a pot je šla še navzdol in navzgor …

Od cerkve smo se spustili mimo kmetije pr´ Brencet , dokler  nismo prispeli do Mivška v Hlevišah, od tam pa nekaj časa po cesti in  po kolovozu navzgor proti Izgorjam, nato skozi nasad jablan Manje Pivk in že smo prispeli do  Blaževca, kjer je bil naš cilj in kjer nas je gostoljubno sprejela gospa Manja z vnukinjo in nas pogostila z odličnim ričetom in, med drugim, z domačim jabolčnim sokom.

Ne samo nad hrano, navdušeni smo bili tudi nad razgledom in prekrasnim sončnim dnevom.

Ampak treba se je bilo  tudi vrniti. Irena je izbrala pot navzgor skozi gozd, poln cvetočih kronic, da smo šli mimo Kožuha in Kremžarja in naprej v Sedejevo dolino (Martinj Vrh), potem pa ni bilo več daleč do Goropek in naših, tam parkiranih, avtomobilov.

Pri Ireni in Iztoku nas je čakalo še precej tega, česar nismo pojedli in popili že zjutraj  …

Hvala Irena in Iztok za prijeten dan in gostoljubje!

Pot ni bila naporna, je na pragu naših domov, pa vendarle marsikomu neznana. Prepričana  sem, da med nami, 43 nas je bilo, ni bilo nikogar, ki ne bi bil navdušen nad izbiro in pohodom samim.

Martinovanje Spodnje Grušovje 9.11.2023

Kočevska Reka in Kočevje 10.10.2023 – Ada Uršič

V torek, 10.10.2023 smo se odpeljali proti Kočevski Reki. Po obvezni vmesni postaji za kavo, smo prispeli do TIC-a v Kočevski Reki, kjer nas je že pričakala prijazna ga. Urška. Za začetek nam je nekaj povedala o nastanku TIC-a, nato pa smo se razdelili v dve skupini in si razdelili vstopnice s prevezami za oči.

Ena skupina si je najprej z vodnikom Mihom ogledala Kočevsko Reko. Sprehodili smo se po vasi, kjer je bil decembra 1990 prvi postroj Slovenske vojske, veliko smo izvedeli o zgodovini kraja, o življenju prebivalcev, ogledali smo si najdebelejši oreh s starostjo nad 400 let ali več, kamnito klop pod orehom z vklesano letnico 1696, cerkev Sv. Janeza Krsnika. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, ki je pomemben habitat za rastlinje in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašen za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel Belorepec, ki zraste v višino do 91 cm, razpon kril je do 2,5m, njegova hitrost pa 100 km/h.  Vodnik Miha nam je prisrčno pripovedoval o živalih v Kočevskih gozdovih, na tam območju se najdejo vse tri velik zveri in sicer rjavi medved, evrazijski ris in sivi volk. Izvedeli smo veliko o turistični ponudbi, ki jo ponujajo kot npr.: Orlova pot, Risova učna pot, Borovška pešpot, Pragozd Krokar, opazovanje in spoznavanje medveda v njegovem naravnem okolju…

Po zelo prijetnem in poučnem ogledu ter seveda z obvezno vmesno kavico ali pivom, smo se vrnili do TIC-a in se zamenjali s skupino, ki se je vrnila iz bunkerja. Tudi mi smo z zanimanjem stopili na avtobus, da nas odpelje proti bunkerju Škrilj, ki se še vedno nahaja na zaprtem območju Kočevskega. Vodnica Katarina nam je povedala zakaj smo zraven vstopnic dobili še preveze in sicer to sovpada še s časom, ko se je v bunker vozilo delavce in so si vedno morali nadeti na avtobusu preveze, da niso vedeli kje se vozijo oz. so jih prej vozili po okolici, da noben ni imel orientacije kam prihaja in le kje naj bi bil ta bunker Škrilj, ki je veljal za varovano skrivnost. Tudi mi smo si poskusno nadeli preveze. Po nekaj km vijugaste, makadamske, gozdne poti, smo prispeli do parkirišča pod video nadzorom in se peš odpravili mimo zapuščene čuvajnice, kuhinje, kantine, do bunkerja, kateri se nahaja 72 m pod površjem z več kot 600 m hodniki. V predprostoru smo morali odložiti svoje torbice oz. osebne predmete in po dolgemu hladnemu hodniku s slepimi odcepi, ki bi zmanjšali pritisk morebitne eksplozije prispeli do glavnega vhoda, katerega varujejo pettonska jeklena dvokrilna vrata. Za vhodnim  vrati se levo in desno odceplja več manjših prostorov, kot so sobe z ležišči, delovni prostori, telekomunikacijska soba, jedilnica in kuhinja.  Vse oklepa debela betonska konstrukcija. Imeli so lastno vodno zajetje, dva generatorja… Zelo zanimiv je bil ogled zasilnega izhoda, ki se nahaja na vrhu 72 m navpičnega jaška, do katerega vodi le lestev.

Vse je presenetljivo dobro ohranjeno in čisto. Nad ogledom bunkerja in razlago vodnice Katarine smo bili zelo navdušeni

Sledil je še ogled mesta Kočevja, ki leži na nadmorski višini 460 m, na obeh straneh kraške reke ponikalnice Rinže. Nad mestom se dviga strma Kočevska gora, sprehodili smo se do Rinže, cerkve Sv. Jerneja, zgrajene iz kamna,  Šeškov dom-Pokrajinski muzej Kočevje, most preko Rinže iz leta 1843, kateri je bil kasneje razširjen, sprehodili smo se do tovarne Melamin, v kateri se je v maju 2022 zgodila strašna nesreča (eksplozija).

Po ogledu Kočevja, pa smo se že kar malo utrujeni in lačni odpeljali še do Kočevskega jezera (Rudniškega jezera), katero je nastalo na opuščenem dnevnem kopu kočevskega rudnika leta 1978 in ima velik turistično rekreacijski pomen.  Poleti je jezero priljubljeno stičišče obiskovalcev in ljubiteljev plavanja, deskanja, čolnarjenja, potapljanja, ribolova, pozimi pa pridejo na svoj račun tudi ljubitelji drsanja.

V gostilni Tušek pri Jezeru smo si privoščili dobro, pozno kosilo, nato se sprehodili še do jezera in se s polno vtisi celodnevnega izleta vrnili v Žiri.

Trdinov vrh 28.9.2023 – Helena Žakelj

Organizirala in zanesljivo sta ga vodila Marjan in Ivanka Oblak. Začeli smo v lepo urejeni vasici Gabrje in po dobri uri hoje navzgor skozi senčnat gozd po dobro shojeni, a precej spolzki stezi prispeli do lepo urejenega doma Gospodična, nad istoimenskim izvirom ledene pitne in zdravilne (?) vode.
Čakala nas je še ura hoje na vrh, kjer stoji TV pretvornik in dve, v sodobnem slogu, obnovljeni cerkvici. Ena sv. Jere na levi je slovenska, druga, na desni, hrvaška. Vrh je precej oblegan od pohodnikov, o čemer priča dobro shojena steza, ki je lahko ob mokrem vremenu precej spolzka. Vendar se je možno najbolj strmemu in nevarnemu delu ob povratku izogniti po cesti in nato pri prvem odcepu spet zaviti na stezo skozi gozd navzdol do doma Gospodična.
Od kod to ime? Janez Trdina, pisatelj, jezikoslovec, zgodovinar, geograf in etnolog, se je po upokojitvi preselil v Bršljin pri Novem mestu in vseskozi zbiral pripovedi iz dolenjskih krajev. Tako je med drugim nastalo 19 »bajk in povesti« o Gorjancih, (izhajale so v Ljubljanskem Zvonu 1882 – 1888), ki jih ni zapisal tako, kot jih je slišal, ampak jih je samostojno oblikoval in prav vse se dogajajo na Gorjancih.
GOSPODIČNA je ena izmed njih: Na gradu Mehovo (danes v razvalinah) sta živela gospod in gospa, srečno, a gospa si je silno želela otroka, a teh ni bilo od nikoder. Od žalosti je zbolela in obležala za sedem let in sedem dni, ko je na grad prišel star gobav berač. Hlapci so ga hoteli odgnati, gospa pa je ukazala, naj ga prenočijo in nahranijo.
Zjutraj ji je berač v zahvalo prinesel gorjanski koren, ki je rasel sedemdeset in sedem sežnjev pod zemljo in je imel čudežno moč. Gospa ga je pokusila in takoj skočila zdrava na noge in odhitela na Gorjance, kamor si je vedno srčno želela. S seboj je vzela čašo in zajela vodo pri prvem studencu. Čaša je počrnela. Zajela je vodo pri drugem studencu – čaša je zakrvavela. Zajela je vodo pri tretjem studencu in čaša se je zasvetila in zacvetela. A ne samo to. Ko je popila tri požirke te vode, se je čutila mlado in zdravo kot nekoč in ko se je s to vodo še umila, se ji je vrnila vsa mladostna lepota. Odskakljala je domov in njen mož jo je komaj prepoznal. Od veselja je napravil veliko slavje za svoje podložnike, onadva pa sta gotovo imela še kopico otrok … Studenec pa je dobil ime Gospodična.
(Po Bajke in povesti o Gorjancih, Janez Trdina, MK Ljubljana, 1964)
Pripoved o čudežni vodi je povzročala nemalo šal in dovtipov na račun lepote nežnega spola nas prisotnih …
Pri domu Gospodična smo bili dostojno postreženi od prijaznega in prikupnega natakarja. Hrana (golaž, ričet, jota) je bila zelo okusna, obiskovalcev pa je vedno precej, tudi tujih.
Do doma se je možno pripeljati, a jih večina prihaja peš.
Treba se je bilo tudi vrniti in biti pri spustu precej pazljiv.
Ja, ženske smo si pri izviru vode Gospodična napolnile plastenke, ker smo želele ugotoviti, ali res deluje. Do danes tega ne vem, pa tudi pri sebi ne opažam nobenih razlik. Samo utrujenost, ki pa je kmalu minila.
No, moški pohodniki so nas pri tem početju samo opazovali, brez njihovih »dobronamernih in prijaznih« pripomb pa tudi ni šlo …
Do izhodišča, kjer nas je čakal avtobus, smo se vračali po drugi poti, ki ni bila tako spolzka, ter se srečno vrnili domov.
Spet en kar naporen, a zelo prijeten pohod!

Balinanje Cerkno (27.9.2023)

Franjo Jelenc, Franci Mlinar in Boris Filipič so dosegli drugo mesto na meddruštvenim tekmovanju v Cerknem.

Pohod v neznano (Donačka gora) 20.9.2023 – Helena Žakelj

Tokrat se nas je kar 30 odzvalo na pohod, ki sta ga vodila Jana in Branko Šubic. Jano smo skušali premotiti z vprašanji, kam gremo, da bi se izdala, a je bila neomajna: V neznano.

In tako smo ugibali. V smeri proti Ljubljani: Šmarna gora, Katarina. Ko smo zavili proti Štajerski: Gora Oljka,  Uršlja gora, na odcepu proti Rogaški Slatini pa Boč, …., in končno Donačka gora (884 m). In tako je tudi bilo.

Pot nas je vodila med drugim skozi Dramlje, Šentjur, rojstno mesto zdravnikov in skladateljev Ipavcev, skozi Šmarje pri Jelšah, z znamenitim križevim potom, ki vodi do cerkvice sv. Roka nad mestom, skozi Rogaško Slatino in  Rogatec do Rudijevega doma na višini 590 m pod Donačko ali Rogaško goro. Od tu pa še  eno uro peš do vrha po lepo urejeni stezi, speljani v serpentinah skozi prekrasen bukov gozd, z zares mogočnimi drevesi. (Gozd je sicer od leta 1956 zavarovan.)

Na vrhu nas je pričakal čudovit razgled, kajti jutranja megla se je med tem  razkadila. Poleg tega pa še visok kamnit križ, slovenska zastava na drogu in – klopca ljubezni z vrezanim srcem na naslonjalu. Nadvse vabljiv prostor za fotografiranje… …

Pot nazaj proti koči in avtobusu je bila hitrejša, ričet, gobova juha z žganci ali jota pa so nadvse teknili.

Med potjo smo se ustavili še v Rogatcu, v Muzeju na prostem, največjem muzeju ljudskega stavbarstva na Slovenskem, ki predstavlja stavbno dediščino Obsotelja od sredine 19. do sredine 20. stol. Leta 1997 je bil nominiran za Evropski muzej leta in  danes razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

Predstavljene so izvirne stavbe, ki so jih dostavili od drugod: tako stanovanjsko hišo pesnika Jožeta Šmita, gospodarsko poslopje s štalo, čebelnjak, svinjak, kozolec toplar, kovačnico, trgovino z mešanim blagom (lodn) iz časa med obema vojnama,  panonski vodnjak (štepih na čapljo), viničarsko hišo, zeliščni vrt, brajdo in kamnarsko bajto, kajti v Rogatcu je bila že v 17. stol razvita kamnarska obrt  (portali, stopnice, kipi, brusni kamni zaradi visoke vsebnosti silicija in kremena), poleg tega pa je v njem cvetela steklarska industrija, predvsem izdelava steklenic za mineralno vodo iz bližnje Rogaške Slatine. Že prej pa so obstajale t. i. glažute, v katerih so izdelovali steklo.

Naš pohod se je končal na Trojanah pri obveznih krofih, kamor seveda nismo prišli peš, a nas je avtobus  od tu odpeljal precej bolj založen …

Pohod, ki je bil hkrati tudi izlet, je bil res prijeten.

Balinaje dvojic – Žiri 25.9.2023

Izlet po sončni Dolenjski (v neznano) – 20.7.2023, Janez Stanonik

Člani DU Žiri se zopet peljemo z avtobusom na vsakoletni izlet v neznano. Danes 20. julija se nas je zopet zbralo šestdeset in malo po sedmi uri že hitimo mimo Visokega, kjer nas sedeči Tavčar že pozdravlja s pogledom uprtim v zgornjo poljansko dolino.

Dobrodošlico nam je voščil tudi vodič Marijan Dolenec, ki nas bo skupaj z ženo Irmo seznanjal o zanimivostih in zgodovini krajev skozi katere se bomo vozili. Tudi od predsednika društva prejmemo nekaj toplih besed, seveda pa nobeden od njih “nič ne ve” kam potujemo, oziroma nočejo vedeti. Mi lahko samo ugibamo in to je naš največji čar potovanja. Vreme se izboljšuje, tudi razpoloženje je na višku.

V Škofji Loki zavijemo proti Ljubljani, Škofjeloški grad je še zavit v meglo, proti Ljubljani pa se že tudi ta izgublja. To je naše največje in glavno mesto Slovenije z 296 tisoč prebivalci. Mesto pa je v preteklosti doživelo dva velika rušilna potresa, več požarov, napade Turkov itd. Nekoč jo je obdajalo mogočno obzidje. Znano je po Plečnikovem tromostovju, Robbovem vodnjaku, gradovih, muzejih, galerijah in še in še. Pavletov avtobus že hiti mimo Grosuplja, s prvotnim imenom Groslupp. Pokrajina je kraška, zemlja tu se je velikokrat ugreznila, zato je, po naše dobilo ime Grezopolje, pozneje Grosuplje. Med tem razmišljanjem smo že mimo Višnje gore, kjer si ne morem kaj, da se ne bi spomnil na našega prvega pisatelja Jurčiča in njegove Kozlovske sodbe v tem mestu in na verigi priklenjenega polža. Avtobus drvi dalje mimo Ivančne gorice s Stiškim samostanom v ozadju ustanovljenim 1132 leta. Je najstarejši samostan na slovenskih tleh. Življenje in delo teh menihov v srednjem veku je zelo lepo opisano v romanu Beli menihi, ki sem ga bral pred desetletji. Izšel je v Mohorjevi založbi slovenskih večernic. Na avtobusu pa še vedno ugibamo kam potujemo, čeprav smo že globoko na Dolenjskem. Tudi obljubljena nagrada za pravi odgovor vabi. V Trebnjem se spomnimo tu rojenega misijonarja Friderika Baraga, ki je bil zelo spoštovan, bolj kot pri nas, med Indijanci v Severni Ameriki. Med vožnjo, po prelepi Dolenjski se zopet spomnim na glasbene velikane te dežele: Slaka, Pavčka, Henčka, kako so vsi opevali sončne in z brajdami obdane gorice in hribčke po tej valoviti slovenski pokrajini, ki jo mi premalo cenimo. Med tem razmišljanjem že prispemo v Dobruško vas, kjer nas v motelu Deteljica že čaka okusna telečja obara s sladico in kavo.

Potujemo naprej proti Krškemu. Mesto je najbolj znano po nuklearki. V zadnjem času je veliko govorjenja o izgradnji še ene. Videli bomo, kaj bo prinesel čas. Krško je znano tudi po papirnici, ki pa počasi propada. Vodijo jo Čehi. “Ali so kaj v sorodu z Alpino?” Ustavimo se pred muzeji, kjer so tri hiše, Kaplanova, Valvasorjeva in Jarnovičeva. Razdelimo se v dve skupini in naša vodička Rosana nas popelje po ogledu. Izčrpno nam predstavi prvih deset Krških prvoborcev, med njimi tudi eno dekle, ki so jih Nemci ustrelili že leta 1941. V eni od teh hiš, ki se sedaj imenuje po njem, je eno leto preživel znani polihistor Janez Vajkard Valvasor rojen 1641, umrl 1693, star komaj 52 let. Na enem od platojev sem prebral, da je bil zgodovinar, zemljepisec, narodopisec, krajepisec, kartograf, naravoslovec, tehnik, zbiratelj, risar, založnik, 1663-64 se je udeležil vojne proti Turkom, kot vojak in poveljnik, skratka človek, ki je želel vedeti in delati vse. Pomislil sem, s tolikim znanjem je umrl čisto premlad. Danes za vsako od teh znanj rabimo svojo ustanovo, ha ha. Krško je znano tudi po tem, da so v srednjem veku med čarovnicami na grmadi zažgali tudi dva moška čarovnika. V nadaljevanju nam vodička predstavi še več znamenitih Krčanov, kot so gospodarstvenica Josipina Hočevar in njen mož gradbenik Martin Hočevar, ter akademski slikar Vladimir Štoviček in še mnogo drugih. Ogledamo si še Mencingerjevo hišo in v parku Hočevarjev mavzolej, kjer sta pokopana oba zakonca.

Pot nadaljujemo do Brestanice, kjer nas v gradu Rajhenburg sprejme vodička Klavdija. Izvemo, da je bil grad pozidan med leti 1131 do 1147. Vedno pa so ga še dograjevali. Grad so upravljali Rajhenburški, po izumrtju le teh, pa so ga odkupili menihi Trapisti. Ti so bili zelo delavni in iznajdljivi. Ukvarjali so se z izdelavo likerjev, čokolade, sirom, ki je poimenovan po njih, vinom, imeli so živino, gozdove itd. Njihov moto je bil: “Ora et labora” (moli in delaj). Med vojno so Nemci v gradu imeli zapor za izgnance. Po vojni 1947, pa je nova oblast grad nacionalizirala, menihe pa razgnala.

Polni vtisov in doživetij smo se v veliki vročini in že malo utrujeni odpeljali do gostišča Ribnik na obilno in okusno kosilo. Po njem pa so predsednik društva Sovinc, Marijan in Irma podelili jubilejne spominke, ob zvokih Kogovškove harmonike trem slavljencem za sedemdeseti rojstni dan in tudi nagrada za ugibanje ni izostala. Vsi smo se še malo poveselili, zaplesali in pogovorili ter veselih obrazov odpeljali proti domu.

Balinanje Polhov Gradec 10.08.2023 – doseženo drugo mesto

Vrtača 5.7.2023

Turnir društev upokojencev v balinanju 21.6.23

Sodelovali so DU Polhov Gradec, DU Idrija, DU Sovodenj, DU Logatec, DU Cerkno, DU Gorenja vas-Poljane, DU Vrhnika in DU Žiri. Za društvo upokojencev Žiri so tekmovali Primožič Rafko, Dolenec Peter, Jelenc Franjo in Filipič Andrej.

Rezultati:

  1. DU Žiri
  2. DU Vrhnika
  3. DU Logatec
  4. DU Idrija

Vremščica 20.6.23

Kostanjevica 18.5.2023

Mala gora – Čaven 9.5.2023

Rezultati dvojic Športne zveze Škofja Loka.

Društvo upokojencev Žiri so zastopali:

Ženske: Gregurovič Cilka, Mlinar Cilka doseženo 3.mesto

Moški: Jelenec Franjo, Filipič Boris doseženo 2. mesto

Špičasti vrh 4.5.2023

Sabotin 30.3.2023

Zbor članov 19.3.2023

Socerb 16.3.2023

Na obisku pri 104 letnici Albini Klemenčič v domu na Fužinah 23.2.2023

Praznovanje 100 letnice naše članice Marije Ostanek v prostorih Senecure 10.2.2023

Štafeta semen – 27.1.2023

RUJ – Kras 24.11.2022

Martinovanje – Bela krajina 10.11.2022

Kočevje – Jelenov studenec 4.10.2022

Lisca – pohod v neznano 13.9.2022

Naši balinarji