Utrinki – Društvo upokojencev Žiri

Izlet Varaždin, 11.4.2024 – zapisala Helena Žakelj

V organizaciji Ade Uršič, s pomočjo neutrudnega in skrbnega vodiča Venčeslava iz agencije Loka Turist in zanesljivega Frelihovega šoferja Janija smo imeli nepozaben izlet v Varaždin, Središče ob Dravi in Ormož.

Skozi Škofjo Loko in Ljubljano smo se po avtocesti usmerili čez Trojane proti Celju in jo nato zapustili na izvozu za Ptuj.

Narava je letos zelo pohitela s cvetjem in zelenjem in trudi zato je bil pogled skozi okno prijeten in slikovit.

Proti Ptuju smo se vozili po Dravskem polju, našem najrodovitnejšem, in nato po znamenitem Puchovem mostu, poimenovanem po Janezu Puhu, slovenskem izumitelju, izdelovalcu motornih koles, strojnem in avtomobilskem inženirju, prečkali Dravo, ki se na drugi strani razširi v Ptujsko jezero z mnogo pticami, predvsem labodi.

Tu se začne tudi naše bogato vinorodno območje, ki sega preko Slovenskih goric in Haloz naprej v Prekmurje. In tu se ne sme pozabiti kurentov ali korantov, ki izvirajo iz bližnjih Markovcev, in so kar zaščitni znak Slovenije na različnih, tudi športnih prireditvah.

Od daleč smo pogledali slikovito veduto Ptuja z gradom, se peljali pod gradom Borl, ki stoji na strmi pečini nad cesto, in že smo prispeli na mejni prehod Zavrč in, brez mejne kontrole potnih listov, v Varaždin. Cesta je vseskozi ravninska, polja na obeh straneh lepo obdelana, hiše lepe.

STARI DEL VARAŽDINA je prijetno presenečenje. Urejen, z mnogimi trgovinami, lokali, tržnico in znamenitimi palačami.

Varaždin je bil prvič omenjen v 12. stol., 1767 je postal glavno mesto Hrvaške, po požaru 1776 pa je glavno mesto spet postal Zagreb.

V starem mestnem jedru poleg drugega izstopa Stari grad, v katerem je danes muzejska zbirka, okrog njega pa sprehajalne poti, ostanki obrambnega jarka in visokega nasipa, zaradi katerih je bil v zgodovini neosvojljiv. Med njegovimi lastniki so bili tudi grofje Celjski.

Trg starega dela mesta obkroža vrsta znamenitih palač, ki so jih bogati meščani zgradili med 17. in 19. stol.

Palača Drašković, v kateri je živel hrvaški ban Drašković, ko je bilo mesto še glavno mesto Hrvaške.

Mestna hiša, ena najstarejših v Evropi.

Varaždinska županska palača, za katero temelje je odobrila Marija Terezija, ena največjih baročnih palač na Hrvaškem.

Palača Patačič. Palača Sermage z nenavadno poslikano fasado.

Frančiškanska cerkev s prekrasnim baročnim oltarjem in prižnico in zvonikom, najvišjim v mestu (54,5 m).

Pred cerkvijo stoji kip Grgurja Ninskega, delo kiparja Antuna Augustinčića. Za srečo se moraš dotakniti prsta na nogi kipa. Vendar je ta postavljen na precej visokem podstavku, tako da se je treba za srečo kar potruditi … A je vseeno prst že precej obrabljen. (Grgur Ninski je bil hrvaški škof, ki si je prizadeval uvesti hrvaški jezik v bogoslužje, namesto latinskega. Druga dva njegova kipa, ki ju je tudi izdelal kipar Meštrović, stojita v kraju Nin in v Splitu.)

Hrvaško narodno gledališče.

Bogato založena tržnica.

Mesto Varaždin ima naziv tudi mesto angelov, kajti njihovi kipci so vsepovsod po mestu. Imajo celo svoj muzej, Muzej angelov.

In nenazadnje mestno pokopališče, urejeno kot park in je eno najlepših pokopališč v Evropi. Leta 1773 ga je osnoval Herma Haller in ima značilnosti francoske parka. V njem je zasajenih več tisoč cipres, rdečih bukev, pušpanov, javorjev. Najstarejše grobnice so oblikovali znani hrvaški kiparji. In tudi danes ni namenjeno samo pokopom, ampak tudi sprehodom in oddihu.

Sprehodili smo se samo po njegovem obrobju.

V Varaždinu, že v samem starem delu, je res kaj videti in en dan zadostuje komaj za najnujnejši ogled. Toliko časa nismo imeli, zato smo se samo sprehodili od palače do palače.

Navsezadnje mesto ni tako daleč od nas, dobrih 200 km, cestne povezave dobre, tako da si ga bo kdo izmed nas morda ogledal naknadno.

Po kavici, sladoledu, pivu in še čim, smo mesto zapustili in se vrnili v Slovenijo, v SREDIŠČE OB DRAVI, oddaljeno približno 20 km, takorekoč takoj za mejo.

Tu smo se ustavili v oljarni JERUZALEM SAT, kjer pridelujejo bučno olje različnih okusov, iz zmletih bučnih semen izdelujejo okusne sladke namaze (s čokolado, cimetom, pomarančo …) in, med drugim, testenine, pecivo. Po degustaciji smo njihove izdelke lahko kupili v njihovi dobro založeni trgovinici.

Pred nami je bil še ORMOŽ, kakih 10 km od Središča, že na poti proti domu.

Ustavili smo se na Gradu Ormož, ki je omenjen že v 13. stol. in so ga zgradili grofje Ptujski, kasneje je prehajal v različne roke in bil večkrat dozidan. Danes je lepo obnovljen in ga obdaja krasen grajski park z okrog 140 vrstami dreves. Trenutno nekatere grajske prostore obnavljajo, zato vseh zbirk ni bilo mogoče videti. V gradu in grajski pristavi nas je vodička popeljala skozi zbirko iz poznobronaste in železne dobe: ogromne žare iz žarnih grobišč, ženske in moške igle za spenjanje obleke, različen bronasti nakit, orožje, razno posodje za hrano in pijačo – vse iz grobišč v okolici.

Ena od zbirk predstavlja lončarstvo nekoč in danes. Nekoč: brez lončarskega vretena, kasneje seveda z njegovo pomočjo. (Predniki današnji lončarjev lončarske vretena še niso poznali, a njihovi izdelki so vseeno lični.)

Nato smo se sprehodili mimo razstavljenih srednjeveških kipov, med katerimi velja kip moža z bredo za najstarejši ohranjen srednjeveški kip na Slovenskem, Marija z otrokom pa sodi v sam vrh likovne ustvarjalnosti na Slovenskem v 14. stol.

V gradu je še prekrasni poročna dvorana s tako poslikanim stropom, da daje vtis, kot da se dviga v piramido, in dvorana, ki služi županu za različna srečanja.

Pred gradom stoji aleja kipov znanih osebnosti iz teh krajev, kot so Stanko Vraz, Stanko Cajnkar, Ivan Tomažič, Ksaver Meško idr.

Tudi sicer je Ormož lepo urejeno mesto, z razvito industrijo, turizmom in kulinariko.

Izlet smo sklenili v gostilni Prosnik na poznem kosilu in se potem polni vtisov in podatkov o krajih, o katerih nam je neutrudno pripovedoval vodič, vsak s svojimi mislimi vozili proti domu.

Dolgčas pa ni bilo. Vodič nam je krajšal čas tudi z bolj ali manj posrečenimi vici …

POHOD na Šebreljsko planoto, 19. marca 2024 – Helena Žakelj

Pohod, ki sta ga organizirala Jana in Branko Šubic, smo pričeli v Reki ob Idrijci, pri gostilni Kur´nk ob cesti Idrija – Tolmin.

Najprej čez dobro utrjen viseči most na drugo stran Idrijce in nato po prijetni in položni gozdni stezi do precej »živahnega« manjšega visečega mostu čez potok mimo počitniškega doma in manjše ribogojnice naprej do vznožja planote, na kateri se je že videla cerkvica sv. Ivana, a je do tam še uro hoje po lepo speljani in dobro zavarovani vijugasti poti na vrh.

Šebreljska planota se dviga od 260 m do 1079 m nad Idrijco v smeri sever – jug in je dolga okrog 6,5 km in široka okrog 2 km. Sestavlja jo vas Šebrelje s štirimi zaselki.

Kdor je bil tu v preteklosti, je zdaj na vrhu pogrešal Bife pri sv, Ivanu. Ne lastnika ne bifeja ni več, pač pa samo peščena pot do cerkve in spominski tabli o dogodkih iz 1. svet. vojne in arheološkem najdišču Divje babe.

Cerkvica (iz 16.stol.) je bila odprta, z oltarjem Janeza Krstnika. Stoji na skrajnem severnem robu Šebreljske planote (videti jo je mogoče s ceste Idrija – Tolmin) s prekrasnimi razgledi, in velja za najmočnejšo energijsko tičko v Sloveniji. Okrog nje so obnovljeni ostanki strelskih jarkov in utrdb iz 1. svet. vojne, ki na srečo niso bili uporabljeni. Domačini pa so vojakom, ki so se tu zadrževali, vseskozi pomagali. O tem pričajo zapisi na spominski tabli.

In če sledimo arheologom v preteklost, pridemo do neandertalcev in kamene dobe. V jami pod cerkvijo sta arheologa dr. Ivan Turk in Janez Dirjec z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU leta 1995 odkrila t. i. neandertalčevo piščal. Ležala je v plasti, stari 60 tisoč let, poleg ognjišča. V jami so odkrili več kot 60 vrst kosti različnih živali in mogoče jih je najti še danes.

Piščal, ki ni samo piščal, ampak glasbilo, je narejena iz stegnenice mladega jamskega medveda. Ima s kamnitim in koščenim orodjem izdolbene tri luknjice, hranijo pa jo v Arheološkem muzeju. Izdelanih je več replik in nanje se da zaigrati katerokoli melodijo.

(Najdi in poslušaj na spletu.)

Od cerkve smo se vračali po drugi strani navzdol. Pot je strma, a urejena s stopnicami in zavarovana. Pelje nas mimo jame Divje babe, ki je za voden ogled odprte od aprila do oktobra, in naprej do vznožja.

Pohod smo zaključili na izhodišču pri gostilni. Imeli smo res prijeten dan in »sprehod«.

Zbor članov 10.3.2024

Pohod od Goropek do Izgorij 20.02.2024 – Helena Žakelj

Prvi letošnji pohod članov društva, Goropeke, Opale, Izgorje in nazaj, se je začel v prekrasnem soncu, ki se je pokazalo takoj, ko smo se dvignili nad meglo v dolini. Zato nismo niti v sanjah pričakovali, da nas bo zadnjih nekaj sto metrov ob vračanju napral dež. A dobrega razpoloženja, niti vseh lepih vtisov, ni pokvaril.

Imeli smo izvrstno vodičko Ireno Bogataj Oblak, ki je obenem tudi izvrstna poznavalka zgodovine in življa na vseh kmetijah, mimo katerih smo hodili. Prav tako seveda vseh poti, po katerih nas je vodila.

Hodili smo po gozdnih poteh, med travniki, po asfaltu in makadamu. Narava še ni bila prebujena, a bogato je že cvetel teloh in ponekod trobentice in zvončki (kronice).

Začeli smo pri Ireni in Iztoku v Opalah – ne lačni ne žejni nismo šli od njiju. Irena namreč odlično peče.

Pot smo nadaljevali proti Vrhu Sv. Treh Kraljev – mimo Mrovca in Krogarja, skozi gozd mimo Dolinarja in nato navzgor mimo Petrača, Jereba na vrh k cerkvi Sv. treh kraljev. Odprl se je prekrasen pogled na Žiri, Vrsnik, Mrzli vrh, Ravne, Izgorje … Te so bile videti blizu, a pot je šla še navzdol in navzgor …

Od cerkve smo se spustili mimo kmetije pr´ Brencet , dokler nismo prispeli do Mivška v Hlevišah, od tam pa nekaj časa po cesti in po kolovozu navzgor proti Izgorjam, nato skozi nasad jablan Manje Pivk in že smo prispeli do Blaževca, kjer je bil naš cilj in kjer nas je gostoljubno sprejela gospa Manja z vnukinjo in nas pogostila z odličnim ričetom in, med drugim, z domačim jabolčnim sokom.

Ne samo nad hrano, navdušeni smo bili tudi nad razgledom in prekrasnim sončnim dnevom.

Ampak treba se je bilo tudi vrniti. Irena je izbrala pot navzgor skozi gozd, poln cvetočih kronic, da smo šli mimo Kožuha in Kremžarja in naprej v Sedejevo dolino (Martinj Vrh), potem pa ni bilo več daleč do Goropek in naših, tam parkiranih, avtomobilov.

Pri Ireni in Iztoku nas je čakalo še precej tega, česar nismo pojedli in popili že zjutraj …

Hvala Irena in Iztok za prijeten dan in gostoljubje!

Pot ni bila naporna, je na pragu naših domov, pa vendarle marsikomu neznana. Prepričana sem, da med nami, 43 nas je bilo, ni bilo nikogar, ki ne bi bil navdušen nad izbiro in pohodom samim.

Martinovanje Spodnje Grušovje 9.11.2023

Kočevska Reka in Kočevje 10.10.2023 – Ada Uršič

V torek, 10.10.2023 smo se odpeljali proti Kočevski Reki. Po obvezni vmesni postaji za kavo, smo prispeli do TIC-a v Kočevski Reki, kjer nas je že pričakala prijazna ga. Urška. Za začetek nam je nekaj povedala o nastanku TIC-a, nato pa smo se razdelili v dve skupini in si razdelili vstopnice s prevezami za oči.

Ena skupina si je najprej z vodnikom Mihom ogledala Kočevsko Reko. Sprehodili smo se po vasi, kjer je bil decembra 1990 prvi postroj Slovenske vojske, veliko smo izvedeli o zgodovini kraja, o življenju prebivalcev, ogledali smo si najdebelejši oreh s starostjo nad 400 let ali več, kamnito klop pod orehom z vklesano letnico 1696, cerkev Sv. Janeza Krsnika. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, ki je pomemben habitat za rastlinje in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašen za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel Belorepec, ki zraste v višino do 91 cm, razpon kril je do 2,5m, njegova hitrost pa 100 km/h. Vodnik Miha nam je prisrčno pripovedoval o živalih v Kočevskih gozdovih, na tam območju se najdejo vse tri velik zveri in sicer rjavi medved, evrazijski ris in sivi volk. Izvedeli smo veliko o turistični ponudbi, ki jo ponujajo kot npr.: Orlova pot, Risova učna pot, Borovška pešpot, Pragozd Krokar, opazovanje in spoznavanje medveda v njegovem naravnem okolju…

Po zelo prijetnem in poučnem ogledu ter seveda z obvezno vmesno kavico ali pivom, smo se vrnili do TIC-a in se zamenjali s skupino, ki se je vrnila iz bunkerja. Tudi mi smo z zanimanjem stopili na avtobus, da nas odpelje proti bunkerju Škrilj, ki se še vedno nahaja na zaprtem območju Kočevskega. Vodnica Katarina nam je povedala zakaj smo zraven vstopnic dobili še preveze in sicer to sovpada še s časom, ko se je v bunker vozilo delavce in so si vedno morali nadeti na avtobusu preveze, da niso vedeli kje se vozijo oz. so jih prej vozili po okolici, da noben ni imel orientacije kam prihaja in le kje naj bi bil ta bunker Škrilj, ki je veljal za varovano skrivnost. Tudi mi smo si poskusno nadeli preveze. Po nekaj km vijugaste, makadamske, gozdne poti, smo prispeli do parkirišča pod video nadzorom in se peš odpravili mimo zapuščene čuvajnice, kuhinje, kantine, do bunkerja, kateri se nahaja 72 m pod površjem z več kot 600 m hodniki. V predprostoru smo morali odložiti svoje torbice oz. osebne predmete in po dolgemu hladnemu hodniku s slepimi odcepi, ki bi zmanjšali pritisk morebitne eksplozije prispeli do glavnega vhoda, katerega varujejo pettonska jeklena dvokrilna vrata. Za vhodnim vrati se levo in desno odceplja več manjših prostorov, kot so sobe z ležišči, delovni prostori, telekomunikacijska soba, jedilnica in kuhinja. Vse oklepa debela betonska konstrukcija. Imeli so lastno vodno zajetje, dva generatorja… Zelo zanimiv je bil ogled zasilnega izhoda, ki se nahaja na vrhu 72 m navpičnega jaška, do katerega vodi le lestev.

Vse je presenetljivo dobro ohranjeno in čisto. Nad ogledom bunkerja in razlago vodnice Katarine smo bili zelo navdušeni

Sledil je še ogled mesta Kočevja, ki leži na nadmorski višini 460 m, na obeh straneh kraške reke ponikalnice Rinže. Nad mestom se dviga strma Kočevska gora, sprehodili smo se do Rinže, cerkve Sv. Jerneja, zgrajene iz kamna, Šeškov dom-Pokrajinski muzej Kočevje, most preko Rinže iz leta 1843, kateri je bil kasneje razširjen, sprehodili smo se do tovarne Melamin, v kateri se je v maju 2022 zgodila strašna nesreča (eksplozija).

Po ogledu Kočevja, pa smo se že kar malo utrujeni in lačni odpeljali še do Kočevskega jezera (Rudniškega jezera), katero je nastalo na opuščenem dnevnem kopu kočevskega rudnika leta 1978 in ima velik turistično rekreacijski pomen. Poleti je jezero priljubljeno stičišče obiskovalcev in ljubiteljev plavanja, deskanja, čolnarjenja, potapljanja, ribolova, pozimi pa pridejo na svoj račun tudi ljubitelji drsanja.

V gostilni Tušek pri Jezeru smo si privoščili dobro, pozno kosilo, nato se sprehodili še do jezera in se s polno vtisi celodnevnega izleta vrnili v Žiri.

Trdinov vrh 28.9.2023 – Helena Žakelj

Organizirala in zanesljivo sta ga vodila Marjan in Ivanka Oblak. Začeli smo v lepo urejeni vasici Gabrje in po dobri uri hoje navzgor skozi senčnat gozd po dobro shojeni, a precej spolzki stezi prispeli do lepo urejenega doma Gospodična, nad istoimenskim izvirom ledene pitne in zdravilne (?) vode.
Čakala nas je še ura hoje na vrh, kjer stoji TV pretvornik in dve, v sodobnem slogu, obnovljeni cerkvici. Ena sv. Jere na levi je slovenska, druga, na desni, hrvaška. Vrh je precej oblegan od pohodnikov, o čemer priča dobro shojena steza, ki je lahko ob mokrem vremenu precej spolzka. Vendar se je možno najbolj strmemu in nevarnemu delu ob povratku izogniti po cesti in nato pri prvem odcepu spet zaviti na stezo skozi gozd navzdol do doma Gospodična.
Od kod to ime? Janez Trdina, pisatelj, jezikoslovec, zgodovinar, geograf in etnolog, se je po upokojitvi preselil v Bršljin pri Novem mestu in vseskozi zbiral pripovedi iz dolenjskih krajev. Tako je med drugim nastalo 19 »bajk in povesti« o Gorjancih, (izhajale so v Ljubljanskem Zvonu 1882 – 1888), ki jih ni zapisal tako, kot jih je slišal, ampak jih je samostojno oblikoval in prav vse se dogajajo na Gorjancih.
GOSPODIČNA je ena izmed njih: Na gradu Mehovo (danes v razvalinah) sta živela gospod in gospa, srečno, a gospa si je silno želela otroka, a teh ni bilo od nikoder. Od žalosti je zbolela in obležala za sedem let in sedem dni, ko je na grad prišel star gobav berač. Hlapci so ga hoteli odgnati, gospa pa je ukazala, naj ga prenočijo in nahranijo.
Zjutraj ji je berač v zahvalo prinesel gorjanski koren, ki je rasel sedemdeset in sedem sežnjev pod zemljo in je imel čudežno moč. Gospa ga je pokusila in takoj skočila zdrava na noge in odhitela na Gorjance, kamor si je vedno srčno želela. S seboj je vzela čašo in zajela vodo pri prvem studencu. Čaša je počrnela. Zajela je vodo pri drugem studencu – čaša je zakrvavela. Zajela je vodo pri tretjem studencu in čaša se je zasvetila in zacvetela. A ne samo to. Ko je popila tri požirke te vode, se je čutila mlado in zdravo kot nekoč in ko se je s to vodo še umila, se ji je vrnila vsa mladostna lepota. Odskakljala je domov in njen mož jo je komaj prepoznal. Od veselja je napravil veliko slavje za svoje podložnike, onadva pa sta gotovo imela še kopico otrok … Studenec pa je dobil ime Gospodična.
(Po Bajke in povesti o Gorjancih, Janez Trdina, MK Ljubljana, 1964)
Pripoved o čudežni vodi je povzročala nemalo šal in dovtipov na račun lepote nežnega spola nas prisotnih …
Pri domu Gospodična smo bili dostojno postreženi od prijaznega in prikupnega natakarja. Hrana (golaž, ričet, jota) je bila zelo okusna, obiskovalcev pa je vedno precej, tudi tujih.
Do doma se je možno pripeljati, a jih večina prihaja peš.
Treba se je bilo tudi vrniti in biti pri spustu precej pazljiv.
Ja, ženske smo si pri izviru vode Gospodična napolnile plastenke, ker smo želele ugotoviti, ali res deluje. Do danes tega ne vem, pa tudi pri sebi ne opažam nobenih razlik. Samo utrujenost, ki pa je kmalu minila.
No, moški pohodniki so nas pri tem početju samo opazovali, brez njihovih »dobronamernih in prijaznih« pripomb pa tudi ni šlo …
Do izhodišča, kjer nas je čakal avtobus, smo se vračali po drugi poti, ki ni bila tako spolzka, ter se srečno vrnili domov.
Spet en kar naporen, a zelo prijeten pohod!

Balinanje Cerkno (27.9.2023)

Franjo Jelenc, Franci Mlinar in Boris Filipič so dosegli drugo mesto na meddruštvenim tekmovanju v Cerknem.

Pohod v neznano (Donačka gora) 20.9.2023 – Helena Žakelj

Tokrat se nas je kar 30 odzvalo na pohod, ki sta ga vodila Jana in Branko Šubic. Jano smo skušali premotiti z vprašanji, kam gremo, da bi se izdala, a je bila neomajna: V neznano.

In tako smo ugibali. V smeri proti Ljubljani: Šmarna gora, Katarina. Ko smo zavili proti Štajerski: Gora Oljka, Uršlja gora, na odcepu proti Rogaški Slatini pa Boč, …., in končno Donačka gora (884 m). In tako je tudi bilo.

Pot nas je vodila med drugim skozi Dramlje, Šentjur, rojstno mesto zdravnikov in skladateljev Ipavcev, skozi Šmarje pri Jelšah, z znamenitim križevim potom, ki vodi do cerkvice sv. Roka nad mestom, skozi Rogaško Slatino in Rogatec do Rudijevega doma na višini 590 m pod Donačko ali Rogaško goro. Od tu pa še eno uro peš do vrha po lepo urejeni stezi, speljani v serpentinah skozi prekrasen bukov gozd, z zares mogočnimi drevesi. (Gozd je sicer od leta 1956 zavarovan.)

Na vrhu nas je pričakal čudovit razgled, kajti jutranja megla se je med tem razkadila. Poleg tega pa še visok kamnit križ, slovenska zastava na drogu in – klopca ljubezni z vrezanim srcem na naslonjalu. Nadvse vabljiv prostor za fotografiranje… …

Pot nazaj proti koči in avtobusu je bila hitrejša, ričet, gobova juha z žganci ali jota pa so nadvse teknili.

Med potjo smo se ustavili še v Rogatcu, v Muzeju na prostem, največjem muzeju ljudskega stavbarstva na Slovenskem, ki predstavlja stavbno dediščino Obsotelja od sredine 19. do sredine 20. stol. Leta 1997 je bil nominiran za Evropski muzej leta in danes razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

Predstavljene so izvirne stavbe, ki so jih dostavili od drugod: tako stanovanjsko hišo pesnika Jožeta Šmita, gospodarsko poslopje s štalo, čebelnjak, svinjak, kozolec toplar, kovačnico, trgovino z mešanim blagom (lodn) iz časa med obema vojnama, panonski vodnjak (štepih na čapljo), viničarsko hišo, zeliščni vrt, brajdo in kamnarsko bajto, kajti v Rogatcu je bila že v 17. stol razvita kamnarska obrt (portali, stopnice, kipi, brusni kamni zaradi visoke vsebnosti silicija in kremena), poleg tega pa je v njem cvetela steklarska industrija, predvsem izdelava steklenic za mineralno vodo iz bližnje Rogaške Slatine. Že prej pa so obstajale t. i. glažute, v katerih so izdelovali steklo.

Naš pohod se je končal na Trojanah pri obveznih krofih, kamor seveda nismo prišli peš, a nas je avtobus od tu odpeljal precej bolj založen …

Pohod, ki je bil hkrati tudi izlet, je bil res prijeten.

Balinaje dvojic – Žiri 25.9.2023

Izlet po sončni Dolenjski (v neznano) – 20.7.2023, Janez Stanonik

Člani DU Žiri se zopet peljemo z avtobusom na vsakoletni izlet v neznano. Danes 20. julija se nas je zopet zbralo šestdeset in malo po sedmi uri že hitimo mimo Visokega, kjer nas sedeči Tavčar že pozdravlja s pogledom uprtim v zgornjo poljansko dolino.

Dobrodošlico nam je voščil tudi vodič Marijan Dolenec, ki nas bo skupaj z ženo Irmo seznanjal o zanimivostih in zgodovini krajev skozi katere se bomo vozili. Tudi od predsednika društva prejmemo nekaj toplih besed, seveda pa nobeden od njih “nič ne ve” kam potujemo, oziroma nočejo vedeti. Mi lahko samo ugibamo in to je naš največji čar potovanja. Vreme se izboljšuje, tudi razpoloženje je na višku.

V Škofji Loki zavijemo proti Ljubljani, Škofjeloški grad je še zavit v meglo, proti Ljubljani pa se že tudi ta izgublja. To je naše največje in glavno mesto Slovenije z 296 tisoč prebivalci. Mesto pa je v preteklosti doživelo dva velika rušilna potresa, več požarov, napade Turkov itd. Nekoč jo je obdajalo mogočno obzidje. Znano je po Plečnikovem tromostovju, Robbovem vodnjaku, gradovih, muzejih, galerijah in še in še. Pavletov avtobus že hiti mimo Grosuplja, s prvotnim imenom Groslupp. Pokrajina je kraška, zemlja tu se je velikokrat ugreznila, zato je, po naše dobilo ime Grezopolje, pozneje Grosuplje. Med tem razmišljanjem smo že mimo Višnje gore, kjer si ne morem kaj, da se ne bi spomnil na našega prvega pisatelja Jurčiča in njegove Kozlovske sodbe v tem mestu in na verigi priklenjenega polža. Avtobus drvi dalje mimo Ivančne gorice s Stiškim samostanom v ozadju ustanovljenim 1132 leta. Je najstarejši samostan na slovenskih tleh. Življenje in delo teh menihov v srednjem veku je zelo lepo opisano v romanu Beli menihi, ki sem ga bral pred desetletji. Izšel je v Mohorjevi založbi slovenskih večernic. Na avtobusu pa še vedno ugibamo kam potujemo, čeprav smo že globoko na Dolenjskem. Tudi obljubljena nagrada za pravi odgovor vabi. V Trebnjem se spomnimo tu rojenega misijonarja Friderika Baraga, ki je bil zelo spoštovan, bolj kot pri nas, med Indijanci v Severni Ameriki. Med vožnjo, po prelepi Dolenjski se zopet spomnim na glasbene velikane te dežele: Slaka, Pavčka, Henčka, kako so vsi opevali sončne in z brajdami obdane gorice in hribčke po tej valoviti slovenski pokrajini, ki jo mi premalo cenimo. Med tem razmišljanjem že prispemo v Dobruško vas, kjer nas v motelu Deteljica že čaka okusna telečja obara s sladico in kavo.

Potujemo naprej proti Krškemu. Mesto je najbolj znano po nuklearki. V zadnjem času je veliko govorjenja o izgradnji še ene. Videli bomo, kaj bo prinesel čas. Krško je znano tudi po papirnici, ki pa počasi propada. Vodijo jo Čehi. “Ali so kaj v sorodu z Alpino?” Ustavimo se pred muzeji, kjer so tri hiše, Kaplanova, Valvasorjeva in Jarnovičeva. Razdelimo se v dve skupini in naša vodička Rosana nas popelje po ogledu. Izčrpno nam predstavi prvih deset Krških prvoborcev, med njimi tudi eno dekle, ki so jih Nemci ustrelili že leta 1941. V eni od teh hiš, ki se sedaj imenuje po njem, je eno leto preživel znani polihistor Janez Vajkard Valvasor rojen 1641, umrl 1693, star komaj 52 let. Na enem od platojev sem prebral, da je bil zgodovinar, zemljepisec, narodopisec, krajepisec, kartograf, naravoslovec, tehnik, zbiratelj, risar, založnik, 1663-64 se je udeležil vojne proti Turkom, kot vojak in poveljnik, skratka človek, ki je želel vedeti in delati vse. Pomislil sem, s tolikim znanjem je umrl čisto premlad. Danes za vsako od teh znanj rabimo svojo ustanovo, ha ha. Krško je znano tudi po tem, da so v srednjem veku med čarovnicami na grmadi zažgali tudi dva moška čarovnika. V nadaljevanju nam vodička predstavi še več znamenitih Krčanov, kot so gospodarstvenica Josipina Hočevar in njen mož gradbenik Martin Hočevar, ter akademski slikar Vladimir Štoviček in še mnogo drugih. Ogledamo si še Mencingerjevo hišo in v parku Hočevarjev mavzolej, kjer sta pokopana oba zakonca.

Pot nadaljujemo do Brestanice, kjer nas v gradu Rajhenburg sprejme vodička Klavdija. Izvemo, da je bil grad pozidan med leti 1131 do 1147. Vedno pa so ga še dograjevali. Grad so upravljali Rajhenburški, po izumrtju le teh, pa so ga odkupili menihi Trapisti. Ti so bili zelo delavni in iznajdljivi. Ukvarjali so se z izdelavo likerjev, čokolade, sirom, ki je poimenovan po njih, vinom, imeli so živino, gozdove itd. Njihov moto je bil: “Ora et labora” (moli in delaj). Med vojno so Nemci v gradu imeli zapor za izgnance. Po vojni 1947, pa je nova oblast grad nacionalizirala, menihe pa razgnala.

Polni vtisov in doživetij smo se v veliki vročini in že malo utrujeni odpeljali do gostišča Ribnik na obilno in okusno kosilo. Po njem pa so predsednik društva Sovinc, Marijan in Irma podelili jubilejne spominke, ob zvokih Kogovškove harmonike trem slavljencem za sedemdeseti rojstni dan in tudi nagrada za ugibanje ni izostala. Vsi smo se še malo poveselili, zaplesali in pogovorili ter veselih obrazov odpeljali proti domu.

Balinanje Polhov Gradec 10.08.2023 – doseženo drugo mesto

Vrtača 5.7.2023

Turnir društev upokojencev v balinanju 21.6.23

Sodelovali so DU Polhov Gradec, DU Idrija, DU Sovodenj, DU Logatec, DU Cerkno, DU Gorenja vas-Poljane, DU Vrhnika in DU Žiri. Za društvo upokojencev Žiri so tekmovali Primožič Rafko, Dolenec Peter, Jelenc Franjo in Filipič Andrej.

Rezultati: