Utrinki – Društvo upokojencev Žiri

Pohod v neznano (Donačka gora) 20.9.2023

Izlet po sončni Dolenjski – Janez Stanonik

Člani DU Žiri se zopet peljemo z avtobusom na vsakoletni izlet v neznano. Danes 20. julija se nas je zopet zbralo šestdeset in malo po sedmi uri že hitimo mimo Visokega, kjer nas sedeči Tavčar že pozdravlja s pogledom uprtim v zgornjo poljansko dolino.

Dobrodošlico nam je voščil tudi vodič Marijan Dolenec, ki nas bo skupaj z ženo Irmo seznanjal o zanimivostih in zgodovini krajev skozi katere se bomo vozili. Tudi od predsednika društva prejmemo nekaj toplih besed, seveda pa nobeden od njih “nič ne ve” kam potujemo, oziroma nočejo vedeti. Mi lahko samo ugibamo in to je naš največji čar potovanja. Vreme se izboljšuje, tudi razpoloženje je na višku.

V Škofji Loki zavijemo proti Ljubljani, Škofjeloški grad je še zavit v meglo, proti Ljubljani pa se že tudi ta izgublja. To je naše največje in glavno mesto Slovenije z 296 tisoč prebivalci. Mesto pa je v preteklosti doživelo dva velika rušilna potresa, več požarov, napade Turkov itd. Nekoč jo je obdajalo mogočno obzidje. Znano je po Plečnikovem tromostovju, Robbovem vodnjaku, gradovih, muzejih, galerijah in še in še. Pavletov avtobus že hiti mimo Grosuplja, s prvotnim imenom Groslupp. Pokrajina je kraška, zemlja tu se je velikokrat ugreznila, zato je, po naše dobilo ime Grezopolje, pozneje Grosuplje. Med tem razmišljanjem smo že mimo Višnje gore, kjer si ne morem kaj, da se ne bi spomnil na našega prvega pisatelja Jurčiča in njegove Kozlovske sodbe v tem mestu in na verigi priklenjenega polža. Avtobus drvi dalje mimo Ivančne gorice s Stiškim samostanom v ozadju ustanovljenim 1132 leta. Je najstarejši samostan na slovenskih tleh. Življenje in delo teh menihov v srednjem veku je zelo lepo opisano v romanu Beli menihi, ki sem ga bral pred desetletji. Izšel je v Mohorjevi založbi slovenskih večernic. Na avtobusu pa še vedno ugibamo kam potujemo, čeprav smo že globoko na Dolenjskem. Tudi obljubljena nagrada za pravi odgovor vabi. V Trebnjem se spomnimo tu rojenega misijonarja Friderika Baraga, ki je bil zelo spoštovan, bolj kot pri nas, med Indijanci v Severni Ameriki. Med vožnjo, po prelepi Dolenjski se zopet spomnim na glasbene velikane te dežele: Slaka, Pavčka, Henčka, kako so vsi opevali sončne in z brajdami obdane gorice in hribčke po tej valoviti slovenski pokrajini, ki jo mi premalo cenimo. Med tem razmišljanjem že prispemo v Dobruško vas, kjer nas v motelu Deteljica že čaka okusna telečja obara s sladico in kavo.

Potujemo naprej proti Krškemu. Mesto je najbolj znano po nuklearki. V zadnjem času je veliko govorjenja o izgradnji še ene. Videli bomo, kaj bo prinesel čas. Krško je znano tudi po papirnici, ki pa počasi propada. Vodijo jo Čehi. “Ali so kaj v sorodu z Alpino?” Ustavimo se pred muzeji, kjer so tri hiše, Kaplanova, Valvasorjeva in Jarnovičeva. Razdelimo se v dve skupini in naša vodička Rosana nas popelje po ogledu. Izčrpno nam predstavi prvih deset Krških prvoborcev, med njimi tudi eno dekle, ki so jih Nemci ustrelili že leta 1941. V eni od teh hiš, ki se sedaj imenuje po njem, je eno leto preživel znani polihistor Janez Vajkard Valvasor rojen 1641, umrl 1693, star komaj 52 let. Na enem od platojev sem prebral, da je bil zgodovinar, zemljepisec, narodopisec, krajepisec, kartograf, naravoslovec, tehnik, zbiratelj, risar, založnik, 1663-64 se je udeležil vojne proti Turkom, kot vojak in poveljnik, skratka človek, ki je želel vedeti in delati vse. Pomislil sem, s tolikim znanjem je umrl čisto premlad. Danes za vsako od teh znanj rabimo svojo ustanovo, ha ha. Krško je znano tudi po tem, da so v srednjem veku med čarovnicami na grmadi zažgali tudi dva moška čarovnika. V nadaljevanju nam vodička predstavi še več znamenitih Krčanov, kot so gospodarstvenica Josipina Hočevar in njen mož gradbenik Martin Hočevar, ter akademski slikar Vladimir Štoviček in še mnogo drugih. Ogledamo si še Mencingerjevo hišo in v parku Hočevarjev mavzolej, kjer sta pokopana oba zakonca.

Pot nadaljujemo do Brestanice, kjer nas v gradu Rajhenburg sprejme vodička Klavdija. Izvemo, da je bil grad pozidan med leti 1131 do 1147. Vedno pa so ga še dograjevali. Grad so upravljali Rajhenburški, po izumrtju le teh, pa so ga odkupili menihi Trapisti. Ti so bili zelo delavni in iznajdljivi. Ukvarjali so se z izdelavo likerjev, čokolade, sirom, ki je poimenovan po njih, vinom, imeli so živino, gozdove itd. Njihov moto je bil: “Ora et labora” (moli in delaj). Med vojno so Nemci v gradu imeli zapor za izgnance. Po vojni 1947, pa je nova oblast grad nacionalizirala, menihe pa razgnala.

Polni vtisov in doživetij smo se v veliki vročini in že malo utrujeni odpeljali do gostišča Ribnik na obilno in okusno kosilo. Po njem pa so predsednik društva Sovinc, Marijan in Irma podelili jubilejne spominke, ob zvokih Kogovškove harmonike trem slavljencem za sedemdeseti rojstni dan in tudi nagrada za ugibanje ni izostala. Vsi smo se še malo poveselili, zaplesali in pogovorili ter veselih obrazov odpeljali proti domu.

Balinanje Polhov Gradec 10.08.2023 – doseženo drugo mesto

Izlet v neznano 20.7.2023

Vrtača 5.7.2023

Turnir društev upokojencev v balinanju 21.6.23

Sodelovali so DU Polhov Gradec, DU Idrija, DU Sovodenj, DU Logatec, DU Cerkno, DU Gorenja vas-Poljane, DU Vrhnika in DU Žiri. Za društvo upokojencev Žiri so tekmovali Primožič Rafko, Dolenec Peter, Jelenc Franjo in Filipič Andrej.

Rezultati: