JANEZ STANONIK – Zapis iz izleta v neznano
14. 7. 2021
Malo pred kosilom, zadnjo sredo v juniju, zazvoni telefon. Kliče me Irma Dolenec iz DU Žiri. Vpraša kako, da se z ženo nisem prijavil na izlet v neznano, ker ve, da sva stalna obiskovalca izletov našega društva, sploh pa izletov v neznano, kateri so najlepši in najbolj obiskani. Po krajšem pogovoru naju zapiše in tako se danes osmega julija po sedmi uri s polnim avtobusom že spuščamo po dolini, proti Škofji Loki. Ko zavijemo proti Ljubljani, pa se že prične ugibanje, kam nas letos vodi pot. Vodiča Marijan in Irma Dolenec nas za dobro jutro prav lepo pozdravita, Marijan pove, da letos prvič z nami potuje tudi predsednik DU Žiri, Milan Sovinc, katerega s ploskanjem vsi toplo pozdravimo. Razpoloženje na avtobusu je odlično, veselo in sproščeno. Udeleženci prvih sedežev malo pred Medvodami opazimo v jarku mrtvo veveričko, ki jo je zbil avtomobil in obžalujemo, da se ni zadržala v gozdu, kjer ji je mesto. Pri vožnji skozi Šentvidški predor nas Marijan, ki je danes veselo razpoložen vpraša, če vemo kaj imata skupnega Hitler in nekdanji gradbeni baron Zidar. Po molku na avtobusu nam pove: “Obema je rajh dol padel.”. Pot nas vodi preko Ljubljanskega barja in tu nam Irma že razlaga njegove zanimivosti od koliščarjev, do poplav, najstarejšega kolesa na svetu, do izsuševanja travnikov, njiv itd. Po stalnem ugibanju, kam nas bo peljala pot se že približamo križišču in Pavle Pečelin, ki nas vozi že zavije proti dolenski, Irma pa že hiti z opisovanjem Višnje gore in njenim simbolom, polžem, ki ga imajo tudi v grbu. Je pa tu v bližini tudi vas Muljava, kjer je bil rojen pisatelj Josip Jurčič, ki je poleg drugih napisal tudi povest Kozlovska sodba v Višnji gori. Ta je prevedena v več tujih jezikov. Po vožnji mimo Trebnjega se prav kmalu približamo Mirni Peči, kjer napovejo daljši postanek. V gostilni Špolar nam postrežejo z okusno telečjo obaro, kruhom in kavo. Potem pa se odpeljemo mimo nove šole, ki je poimenovana po pesniku Tonetu Pavčku, v muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, ki sta bila rojaka, oba rojena v bližini Mirne Peči. Obstajata dve legendi o imenu kraja. Menda sta bila nekoč hlapec in dekla precej glasna na neki peči, pa ju gospodar opozori: ” Mir na peč!”. Druga razlaga pa pripoveduje o medeni pečini, ki je tudi v bližini kraja. Muzej se nahaja v stari šoli, kjer je občina odstopila prostore. Prijazna gospa nas je toplo sprejela in podatki so vreli in vreli iz nje. Ogledali smo si kratek film in izvedeli, da ga je od leta 2018, odkar je odprt ogledalo že več kot 22 tisoč obiskovalcev. Lojze Slak je moral že kot mlad fant od doma, ker mu je mama po porodu zbolela, doma pa je bilo več otrok, pa so ga dali k starim staršem. Tam pa je stric Ludvik imel harmoniko in kljub poznejšim poiskusom, da bi se vrnil domov, ni hotel od tam. Ker mu je bila glasba tako všeč, je kadar so bili stričevi na polju, splezal na stol in vzel harmoniko s police in se učil igrati. Tako se je brez vednosti domačih naučil in pozneje bolje od strica zaigral. Igral je na več kot 500 ohcetih, tudi v Ameriki, Avstraliji in po celi Evropi. Lojze je aktivno igral od svojega 15. leta, pa do leta 2011, ko je umrl, star 79 let. Svoj ansambel bratov Slak, je ustanovil 1958 leta. Potem, ko so bratje morali k vojakom, je ta razpadel. Lojze pa ni odnehal. Leta 1964 je spoznal skupino pevcev na radiu Ljubljana, pri oddaji: »Pokaži kaj znaš« Fante s Praprotna in so ustanovili nov ansambel, Ansambel Lojzeta Slaka s pevci Fantje s Praprotna. Leta 1970 pa so že prvič gostovali v Ameriki. V muzeju se nahaja kar osem Slakovih harmonik, vse njegove zlate plošče in ostale, ki jih je ansambel izdal. Tu so tudi fotografije, narodne noše, razni dokumenti in še in še. Družina, harmonika, konji, vinograd, cviček, publika, to so bile njegove ljubezni. Za zaključek in popestritev vsega videnega in slišanega pa je Marijan povabil na oder še Cirila Demšarja, udeleženca našega izleta, da nam zaigra par Slakovih s svojo harmoniko, ki jo je imel s sabo. Upam si trditi, da je bil prvi Žirovec, ki je tam igral. Bravo Ciril. Čestitam! V nadstropju smo si ogledali še čebelji muzej s čebelnjakom, z znamenitimi možmi Antonom Janšo, Petrom Pavlom Glavarjem in še drugimi, ter pravim panjem z našo avtohtono kranjsko sivko in še in še. Težko smo se poslovili od prijazne gospe, ki ji žal nevem imena, pa ji vseeno hvala za izčrpne informacije. Lojzetu Slaku pa ostajamo neizmerno hvaležni za vso njegovo glasbo, ki jo je ustvaril za slovenski narod, za vso njegovo veličino iz deželice sonca in grozdja.
Omenil sem že tudi pesnika, domoljuba, Toneta Pavčka, ki se ga tudi spominjajo v muzeju in njemu v spomin nekaj njegovih verzov: ” Nekje na dolenjskem so kraji, hiša, vinograd, košček polja, tam so meseci moji, tam sem za zmeraj doma.” .
Pot nadaljujemo skozi vas Hudo in res je hudo, ko vidimo zanemarjene ciganske hiše, kontejnerje in koče, okrog polno smeti, navlake in polno odpadkov. Ustavimo se pri športni dvorani Velodrom, tu trenirajo kolesarji in drugi športniki iz vse Evrope, celo iz Azije. Sandi Papež, nekdanji poznani kolesar, nam razloži, da je to edini objekt v Sloveniji, pokrit z balonom. Krožna steza za kolesarje meri 250m. Objekt je bil postavljen 1996 leta, obnovljen pa pred tremi leti. Vračamo se nazaj proti Novemu mestu, kjer na krožnem križišču opazimo veliko pletenko, pleteno iz pločevinastih trakov. Na vprašanje koliko drži ugotovimo da nič, ker iz nje vse steče. Ob pogledu na pletenko se spomnim čudovite skulpture treh žirov, ki si jo je zamislil Stane Mlakar iz Žirov in tudi realiziral s pomočjo nekaterih domačih obrtnikov. Občini, oziroma Žirovcem jo podarja, ti pa ne najdejo skupnega jezika in ne najdejo prostora zanjo v našem mestu. Žalostno. Primeren kraj bi bil krožišče pri cerkvi. Pozno popoldne se ustavimo v Žinji vasi, pri gostilni Dolenjc, kjer nas čaka kosilo. Po kosilu nam Ciril še zaigra s harmoniko. Nekateri si ogledamo še zunaj razstavljeni avion. Predsednik društva podeli še spominke za okrogle obletnice za dopolnjenih 60, 70 in 80 let, članom DU Žiri. Marijan, ki je tudi predsednik ZŠAM Žiri, pa nam vsem podeli še odsevne trakove, za vsak slučaj, če se bo kdo pozno ponoči vračal domov, da bo na cesti viden. Hvala vsem, ki ste pripomogli k lepemu dnevu.
Janez Stanonik
