Avtor: DU Žiri

DRUŽENJE UPOKOJENCEV IN MEDDRUŠTVENO SREČANJE ob 70 – letnici Društva upokojencev Žiri

DRUŽENJE UPOKOJENCEV IN MEDDRUŠTVENO SREČANJE ob 70 – letnici Društva upokojencev Žiri je potekalo na Mrzlem vrhu pri koči na Mrzl’k v nedeljo, 5. septembra 2021 popoldne. 70 – letnica Društva upokojencev Žiri je bila dopolnjena že leta 2020, vendar nas je Covid – 19 prisilil, da lansko leto nismo uspeli pripraviti ne meddruštvenega srečanja in ne slovesnosti ob tem zavidljivem jubileju društva.

Letos leta 2021 smo si že v pomladnem času začrtali datum 5. september, kot dan za druženje upokojencev, meddruštveno srečanje, kot tudi proslavitev 70 – letnice društva. Že par tednov prej se je zbral odbor za pripravo srečanja, kjer je začrtal smernice srečanja in proslave. Vseskozi pa smo bili pod pritiskom, kaj nam bo prinesel vsak naslednji teden pred začetkom septembra, glede Covida – 19, ali nam bo uspelo speljati program ali bo vse delo in energija zastonj.

Korajža velja, smo si rekli in povabili k sodelovanju za izvedbo programa dolgoletno voditeljico na Radiu Sora Martino Mlakar, ki nam je ob pripravi programa res pomagala z nasveti. V program smo vključili Moški pevski zbor Alpina, mladega harmonikaša Maksa Kosmača, saksofonista Dušana Mlakarja, s skečem so nas v Mrzlem vrhu spravili v smeh  Damjana Capuder in Ivanka Žakelj, ter Kristina Bogataj. Program je bil lepo razporejen, tako da so se vsi nastopajoči zvrstili po dvakrat, največ aplavza pa je požel prav mladi harmonikaš Maks, ki nas je vse navdušil, seveda pa bi brez pevcev slovesnost ne bila tako lepa. Vsak po svoje je prispeval svoj delček v program, da smo razveselili člane našega društva, saj je bilo srečanje dobro obiskano. Našim članom in povabljenim gostom smo po zaključenem kulturnem programu ponudili bograč, ki ga je pripravil »Sklednik« in eno pijačo, tako da so bili vsi prisotni lepo postreženi. Veseli smo bili velikega števila naših članov, organizirali smo tudi prevoz s kombijem iz Žirov do koče in nazaj za tiste, ki ne zmorejo več dolge poti, za kar je poskrbel naš član Marjan Oblak. Največja zahvala za izvedbo srečanja in proslave pa gre prav našemu predsedniku Društva upokojencev Žiri Milanu Sovincu, ki je nad celotnim programom in organizacijo srečanja vseskozi bedel in usklajeval potek srečanja, njegov govor pa je bil prav navdušujoč in spodbuden.

 Na slovesnost jubileja 70 – letnice društva upokojencev Žiri, smo povabili predstavnike Zveze društev upokojencev Slovenije, vendar smo bili prav presenečeni, ko nas je s svojim obiskom počastil kar sam predsednik g. Janez Sušnik, iz pokrajinske zveze društev Gorenjske Kranj je prišel podpredsednik  g. Gorenc, iz Društva upokojencev Poljanska dolina so prišli predstavniki društva s predsednikom g. Vladimirjem Koračinom, iz Društva upokojencev Sovodenj pa smo dobili številčen obisk srečanja, skupaj s predsednikom g. Alojzom Bajtom. Počaščeni smo bili tudi, ko je slovesnost za kratek čas obiskal tudi naš župan g. Janez Žakelj, predstavniki ZŠAM Žiri pa so pomagali urejati parkirni prostor pod kočo, njihov predsednik pa je bil prisoten na samem srečanju. Seveda pa so bila povabljena tudi ostala sosednja društva upokojencev, ter druga društva v kraju, ki pa se srečanja zaradi »covid situacije« niso udeležili . Hvaležni pa smo tudi Planinskemu društvu Žiri, ki nam je nudil prostor pred kočo, da je lahko srečanje potekalo v tako velikem številu ter njihovim štirim članom, ki so nam z dobro voljo postregli željeno pijačo in še kaj.  Zaključimo lahko, da je meddruštveno in srečanje upokojencev Žiri ob praznovanju 70 – letnice društva dobro uspelo, saj je bilo na strani organizatorjev tudi vreme, ki je bilo ravno pravšnje za to.

                                                                                Irma Dolenec    

JANEZ STANONIK – Zapis iz izleta v neznano

14. 7. 2021

Malo pred kosilom, zadnjo sredo v juniju, zazvoni telefon. Kliče me Irma Dolenec iz DU Žiri. Vpraša kako, da se z ženo nisem prijavil na izlet v neznano, ker ve, da sva stalna obiskovalca izletov našega društva, sploh pa izletov v neznano, kateri so najlepši in najbolj obiskani. Po krajšem pogovoru naju zapiše in tako se danes osmega julija po sedmi uri s polnim avtobusom že spuščamo po dolini, proti Škofji Loki. Ko zavijemo proti Ljubljani, pa se že prične ugibanje, kam nas letos vodi pot. Vodiča Marijan in Irma Dolenec nas za dobro jutro prav lepo pozdravita, Marijan pove, da letos prvič z nami potuje tudi predsednik DU Žiri, Milan Sovinc, katerega s ploskanjem vsi toplo pozdravimo. Razpoloženje na avtobusu je odlično, veselo in sproščeno. Udeleženci prvih sedežev malo pred Medvodami opazimo v jarku mrtvo veveričko, ki jo je zbil avtomobil in obžalujemo, da se ni zadržala v gozdu, kjer ji je mesto. Pri vožnji skozi Šentvidški predor nas Marijan, ki je danes veselo razpoložen vpraša, če vemo kaj imata skupnega Hitler in nekdanji gradbeni baron Zidar. Po molku na avtobusu nam pove: “Obema je rajh dol padel.”. Pot nas vodi preko Ljubljanskega barja in tu nam Irma že razlaga njegove zanimivosti od koliščarjev, do poplav, najstarejšega kolesa na svetu, do izsuševanja travnikov, njiv itd. Po stalnem ugibanju, kam nas bo peljala pot se že približamo križišču in Pavle Pečelin, ki nas vozi že zavije proti dolenski, Irma pa že hiti z opisovanjem Višnje gore in njenim simbolom, polžem, ki ga imajo tudi v grbu. Je pa tu v bližini tudi vas Muljava, kjer je bil rojen pisatelj Josip Jurčič, ki je poleg drugih napisal tudi povest Kozlovska sodba v Višnji gori. Ta je prevedena v več tujih jezikov. Po vožnji mimo Trebnjega se prav kmalu približamo Mirni Peči, kjer napovejo daljši postanek. V gostilni Špolar nam postrežejo z okusno telečjo obaro, kruhom in kavo. Potem pa se odpeljemo mimo nove šole, ki je poimenovana po pesniku Tonetu Pavčku, v muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, ki sta bila rojaka, oba rojena v bližini Mirne Peči. Obstajata dve legendi o imenu kraja. Menda sta bila nekoč hlapec in dekla precej glasna na neki peči, pa ju gospodar opozori: ” Mir na peč!”. Druga razlaga pa pripoveduje o medeni pečini, ki je tudi v bližini kraja. Muzej se nahaja v stari šoli, kjer je občina odstopila prostore. Prijazna gospa nas je toplo sprejela in podatki so vreli in vreli iz nje. Ogledali smo si kratek film in izvedeli, da ga je od leta 2018, odkar je odprt ogledalo že več kot 22 tisoč obiskovalcev. Lojze Slak je moral že kot mlad fant od doma, ker mu je mama po porodu zbolela, doma pa je bilo več otrok, pa so ga dali k starim staršem. Tam pa je stric Ludvik imel harmoniko in kljub poznejšim poiskusom, da bi se vrnil domov, ni hotel od tam. Ker mu je bila glasba tako všeč, je kadar so bili stričevi na polju, splezal na stol in vzel harmoniko s police in se učil igrati. Tako se je brez vednosti domačih naučil in pozneje bolje od strica zaigral. Igral je na več kot 500 ohcetih, tudi v Ameriki, Avstraliji in po celi Evropi. Lojze je aktivno igral od svojega 15. leta, pa do leta 2011, ko je umrl, star 79 let. Svoj ansambel bratov Slak, je ustanovil 1958 leta. Potem, ko so bratje morali k vojakom, je ta razpadel. Lojze pa ni odnehal. Leta 1964 je spoznal skupino pevcev na radiu Ljubljana, pri oddaji: »Pokaži kaj znaš« Fante s Praprotna in so ustanovili nov ansambel, Ansambel Lojzeta Slaka s pevci Fantje s Praprotna. Leta 1970 pa so že prvič gostovali v Ameriki. V muzeju se nahaja kar osem Slakovih harmonik, vse njegove zlate plošče in ostale, ki jih je ansambel izdal. Tu so tudi fotografije, narodne noše, razni dokumenti in še in še. Družina, harmonika, konji, vinograd, cviček, publika, to so bile njegove ljubezni. Za zaključek in popestritev vsega videnega in slišanega pa je Marijan povabil na oder še Cirila Demšarja, udeleženca našega izleta, da nam zaigra par Slakovih s svojo harmoniko, ki jo je imel s sabo. Upam si trditi, da je bil prvi Žirovec, ki je tam igral. Bravo Ciril. Čestitam! V nadstropju smo si ogledali še čebelji muzej s čebelnjakom, z znamenitimi možmi  Antonom Janšo, Petrom Pavlom Glavarjem in še drugimi, ter pravim panjem z našo avtohtono kranjsko sivko in še in še. Težko smo se poslovili od prijazne gospe, ki ji žal nevem imena, pa ji vseeno hvala za izčrpne informacije. Lojzetu Slaku pa ostajamo neizmerno hvaležni za vso njegovo glasbo, ki jo je ustvaril za slovenski narod, za vso njegovo veličino iz deželice sonca in grozdja.

Omenil sem že tudi pesnika, domoljuba, Toneta Pavčka, ki se ga tudi spominjajo v muzeju in njemu v spomin nekaj njegovih verzov: ” Nekje na dolenjskem so kraji, hiša, vinograd, košček polja, tam so meseci moji, tam sem za zmeraj doma.” .

Pot nadaljujemo skozi vas Hudo in res je hudo, ko vidimo zanemarjene ciganske hiše, kontejnerje in koče, okrog polno smeti, navlake in polno odpadkov. Ustavimo se pri športni dvorani Velodrom, tu trenirajo kolesarji in drugi športniki iz vse Evrope, celo iz Azije. Sandi Papež, nekdanji poznani kolesar, nam razloži, da je to edini objekt v Sloveniji, pokrit z balonom. Krožna steza za kolesarje meri 250m. Objekt je bil postavljen 1996 leta, obnovljen pa pred tremi leti. Vračamo se nazaj proti Novemu mestu, kjer na krožnem križišču opazimo veliko pletenko, pleteno iz pločevinastih trakov. Na vprašanje koliko drži ugotovimo da nič, ker iz nje vse steče. Ob pogledu na pletenko se spomnim čudovite skulpture treh žirov, ki si jo je zamislil Stane Mlakar iz Žirov in tudi realiziral s pomočjo nekaterih domačih obrtnikov. Občini, oziroma Žirovcem jo podarja, ti pa ne najdejo skupnega jezika in ne najdejo prostora zanjo v našem mestu. Žalostno. Primeren kraj bi bil krožišče pri cerkvi. Pozno popoldne se ustavimo v Žinji vasi, pri gostilni Dolenjc, kjer nas čaka kosilo. Po kosilu nam Ciril še zaigra s harmoniko. Nekateri si ogledamo še zunaj razstavljeni avion. Predsednik društva podeli še spominke za okrogle obletnice za dopolnjenih 60, 70 in 80 let, članom DU Žiri. Marijan, ki je tudi predsednik ZŠAM Žiri, pa nam vsem podeli še odsevne trakove, za vsak slučaj, če se bo kdo pozno ponoči vračal domov, da bo na cesti viden. Hvala vsem, ki ste pripomogli k lepemu dnevu.

Janez Stanonik