Na pobudo in prošnjo koordinatorja projekta SzS pri DU za Gorenjsko g. Edvarda Kavčiča smo se prostovoljci Gorenjske srečali v petih različnih krajih. Skupnega srečanja zaradi epidemije ni bilo možno organizirati. Eno izmed petih skupin smo sestavljali prostovoljci oziroma prostovoljke iz Škofje Loke, Železnikov in Žirov. Da se je srečanja udeležilo čim večje število, smo ga organizirali v Škofji Loki. Organizacijo je prevzela Anica Kumer iz Žirov. Po nekaj neuspešnih datumih se nam je le uspelo zbrati v četrtek, 30. 9. Odločile smo se, da si pod strokovnim vodstvom ogledamo delček Škofje Loke. Na začetku smo bili malce čemerni zaradi vremena, ko pa nas je pri Homanovi lipi pričakala vsa nasmejana vodička Jasna, je takoj pregnala slabo voljo. Zelo zavzeto in razločno nam je razlagala znamenitosti Škofje Loke. Vsi smo mislili, da jo dobro poznamo, a zdaj moramo priznati, da temu ni tako.
Škofja Loka, starodavno mesto, ki je nastajalo pod okriljem freizinški škofov, je polno neznank.
Ob desetih smo se zbrali na Mestnem trgu, kjer nam je na kratko povedala, kaj si bomo ogledali. Nato smo odšli na trg pred cerkvijo sv. Jakoba, kjer nam je najprej pripovedovala o zgodovini Škofje Loke, nato smo ob cerkvi pogledali stavbo, v kateri je bila že okoli leta 1500 fantovska šola. Vstopili smo v gotsko cerkev, kjer je tudi Plečnik pustil svoja znamenja. Od tu smo krenili na most proti avtobusni postaji in si od tam ogledali kamniti most čez Selško Soro. Na ograji stoji kip Janeza Nepomuka. Zvedeli smo veliko zanimivosti o tem čudovitem in trdnem mostu ter zgodbo o zavetniku mostu in o ljudeh ob rekah. Ustavili smo se tudi pred kapucinsko cerkvijo sv. Ane na vogalu, ki pelje čez znameniti most.
Nato smo krenili proti nunski cerkvi, kjer je bila okoli leta 1700 ustanovljena dekliška šola. Vodile so jo nune. Zraven je bil ogromen samostan in bogata knjižnica. Nune so kupile grad in ga s stopnicami povezale s samostanom. Tam je bila tudi zelo bogata knjižnica. Po vojni je bilo vse zapuščeno, sedaj pa počasi obnavljajo.
Potem smo šli po Mestnem trgu do občine. Na poti smo videli kovinske znake o bogati kulturni dediščini Škofjeloškega pasijona, saj letos obhajamo ravno 300-letnico nastanka.
Pri občini smo si ogledali staro hišo, ki je popolnoma enaka, kot so bile nekdaj vse na tem delu. Zanimivost je to, da so za eno steno uporabili kar grajsko obzidje, niša pa je dokazno gradivo. Izpred občine smo si ogledali še grad. Potem smo sami brez vodičke krenili še čez zanimivo hudičevo brv. Ime je dobila po hudiču, ki je več stoletij nagajal in prevračal čolne glavnikarjem, ki so iz Puštala vozili v Loko prodajat izdelane glavnike. Glavnikarji so bili poseben ceh obrtnikov.
Krenili smo po Spodnjem trgu, nato po stopnicah nazaj na Mestnega in do parkirišča in se odpeljali na zasluženo kosilo v Staro Loko v gostilno Pr’ Starman.
Namestili smo se v posebni sobi. Najprej sem pozdravila vse udeležence, se jim zahvalila za zaupanje, prenesla Edvardove pozdrave in prebrala njegovo pismo.
Nato smo se fotografirali s transparenti sponzorjev. Sledilo je okusno kosilo in prijetno druženje. Okoli pol treh popoldne smo se odpravili domov.
Srečanje je bilo zelo prijetno. Vsi udeleženci so bili zadovoljni in navdušeni, da so o Loki zvedeli toliko novega.
Srečanja so se namesto nekaterih prostovoljk udeležili tudi predsednik, tajnica in blagajničarka DU Žiri.
Anica Kumer, koo SzS pri DU Žiri
