Categories
Dogodki

Zapis izleta v neznano

DU Žiri izlet v neznano

Janez Stanonik

Leto je hitro naokoli in kot je vsakoletna navada smo se upokojenci DU Žiri odpeljali na izlet v neznano po majhnem koščku naše lepe domovine.

Ker je to izlet, ki je najbolj obiskan, so se sedeži na avtobusu takoj po objavi napolnili.

21. 7. ob 7. uri zjutraj, nestrpno pričakujemo, v katero smer bo šofer Pavle zavil. Hitro je vsem jasno, da gremo proti Vrhniki. Med nami vlada dobra volja, ki jo z jutranjimi pozdravi popestrita še Marijan Dolenec in predsednik društva DU Žiri Milan Sovinc, Irma Dolenec, pa nam pojasni, da bomo na poti spoznavali nekaj zgodovine in nekaj zemljepisa. Peljemo se mimo vasi Podlipa, ki ima okrog 400 prebivalcev. Znana je po mlinskem kolesu z žago in vrteči se mizi, ki se prične premikati, če nanjo polagamo roke. Hranijo jo v vaški gostilni.

Hitro prispemo do Vrhnike. Ob omembi tega mesta z 8500 prebivalci, vsakdo najprej pomisli na pisatelja Ivana Cankarja, veliko pa jih ne ve, da imajo tam stalno razstavo Moja Ljubljanica, ki izvira na južnem delu Vrhnike. Po razstavi nas popelje vodič Žiga. Pa tudi tega ne vemo, da je bilo včasih okrog Vrhnike veliko obzidja in da so Huni ob vdoru v Ljubljano prišli celo do Vrhnike. Do tja je z ladjo in s svojimi Argonavti priplul tudi Jazon. 1588. leta je bila na Vrhniki ustanovljena prva jezdna pošta. Prvi poštar je bil Janez Flach. Muzej razpolaga s številnimi arheološkimi izkopaninami. Našli so jih v Ljubljanici in po Ljubljanskem barju. Zelo mi je bil všeč turov rog. Spomnil me je na povest Janeza Jalna Bobri, ki se dogaja na tem območju. Zanimiv je tudi podatek, da so na Ljubljanskem barju odkrili več kot štirideset kolišč in poleg drugih, še štiri dragocene lesene predmete: deblak, kolo z osjo, lok in leseno konico. Pozneje v rimski dobi, pa je čez Vrhniko peljala t.i. rimska cesta.

Pot nadaljujemo po Vrhniškemu klancu proti Logatcu skozi Napoleonov drevored. Z obeh strani ceste ga krasi kar dvesto devetdeset lip, ki so jih posadili 1805. leta. Nekatere so morali zaradi starosti menjati in posaditi nove. Predsednik Milan na avtobusu podeli še brošure z vrhniškega muzeja, Irma nam pa že niza podatke o nadaljnji poti. Vsega se ni mogoče zapomniti, je pa zanimivo poslušati. Čeprav gremo v neznano, se nam pred očmi odpre Planinsko polje, preko katerega teče reka Unica. Ta ob večjem deževju velikokrat poplavlja in takrat nastane več jezerc, včasih tudi eno veliko. Planinsko polje je svetovno znano tudi po oseminsedemdesetih vrstah različnih metuljev, več kot jih ima cela Velika Britanija.

Peljemo se proti Postojni. Še prej je pred nami Ravbarjev stolp, ki so ga zgradili 1444. leta. Med vojno so ga partizani požgali, podobno kot še enainšestdeset gradov širom Slovenije. Lastnik Ravbarjevega stolpa je bil znan po tem, da je ubil viteza Erazma Predjamskega. Postojnska vrata je prehodil tudi Hanibal s svojimi sloni, ko je vlekel ladjo od Jadrana proti Vrhniki. Prispemo v Postojno, mesto s 9600 prebivalci, ki ga najbolj poznamo po Postojnski jami. Tu in v okolici so našli veliko arheoloških najdišč. Pred devetnajstim stoletjem je bila  Postojna znana po furmanih, ki so vozili v Trst les za graditev ladij. Kasneje jih je izpodrinil vlak, ki je tega stoletja pričel voziti skozi mesto in naprej proti morju. Tu se ustavimo v restavraciji Erazmus, postrežejo nam z okusnim telečjim paprikašem.

Dobro podprti z malico, se že peljemo proti Pivki z 2200 prebivalci in prvotnim imenom Šentpeter. Na levi strani na hribu se sveti cerkev sv. Trojice. Od tam izvira povest o Martinu Krpanu, slovenskemu junaku, ki je na Dunaju premagal strašnega Brdavsa in tako otel avstrijsko cesarstvo.

Zapustimo Pivko in zavijemo za Knežak ter dalje za Mašun. Ko zagledamo spodaj vas Bač se spomnim pokojnega prijatelja in sošolca Toneta iz šole za lesarstvo v Škofji Loki. Večkrat  me je vabil, da ga obiščem v Baču, kjer je bil doma, pa ni bilo časa, sedaj, ko je časa več, pa ni njega. Vozimo se po gostih smrekovih Javorniških gozdovih. Domačini pravijo, da je to dežela volkov in medvedov. Ustavimo se pri gostišču Mašun. Sprejme nas gospa Špela. Najprej gremo v gozdno hišo. Tam nas seznani z zanimivostmi in posebnostmi gozdov in narave ter delom gozdarjev. V hiši imajo na ogled nagačena volka in medveda, enega najtežjega uplenjenega v Sloveniji. Nato nas popelje po 1800 metrov dolgi učni gozdni poti, polni zanimivih dreves, jam in še česa.

Po ogledu se poslovimo od prijazne Špele in se vračamo proti Pivki. Na avtobusu vlada prijetno počutje. Zanj skrbijo predvsem Marijan, Irma in predsednik Milan, včasih pa se s kakšno šalo oglasi tudi kdo od izletnikov. Zares lep dan. Čutimo se nekako povezane, če ne drugače pa z leti, ha-ha. Šofer Pavle nas zapelje na parkirišče parka vojaške zgodovine. Izstopimo in si v veliki vročini ogledamo muzej. Pričnemo z ogledom razstave Pot v samostojnost Slovenije. Vodička Valentina nam izčrpno niza podatek za podatkom. Veliko že vemo, vsega pa nikakor ne. Zmeraj se sliši še kaj novega. Zopet je zanimivo. Ogledujemo si tanke, tudi od lani upokojeni policijski helikopter je tam, pa podmornica, havbice, zanimiva je plinska maska za konja in še in še. Pomislim, kako velika je človeška neumnost, ki nima meja. Ko bi vsa sredstva, ki gredo za uničevanje, vlagali v razvoj za blagor človeštva, bi imeli nebesa na zemlji. Ampak tako je bilo od nastanka človeškega rodu in tako bo dokler bo človek obstajal. Gremo stavit! Človeška lakomnost in pohlep vladata svetu. Spomnil sem se Gregorčiča in njegovih verzov: “Za vse je svet dovolj bogat, in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat, prav s srčnimi čutili”.

Zapustimo muzej in že malo utrujeni prispemo v vas Nardin pred gostišče Kmečki turizem pri Andrejevih. Tam nas dobro pogostijo s kosilom in pijačo. Po kosilu predsednik Milan in Marijan predstavita letošnje slavljence, ki praznujejo okrogle obletnice. Eden jih ima šestdeset, štirje sedemdeset, dva osemdeset, naša vsakoletna sopotnica Amalija Vegelj, ki ji jih nihče ne bi prisodil, pa celo častnih devetdeset let.

Slavljence so z igranjem na harmoniko počastili še Ciril Demšar, Vojko Rupnik in Iztok Andreuzzi.

Na poti proti domu je za zaključek lepega dne ob praznovanju svoje sedemdesetletnice, na avtobusu počastila sopotnike s hruškami in pijačo še Ivanka Stanonik.

Ob organizaciji DU Žiri, smo ponovno preživeli lep in nepozaben dan.  

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.